Vonj po tobaku

Paris je, vse odkar je prišel v New York, v njem živel nenavadno dvojno življenje. Meglena jutra je prespal in se v majhnem najetem stanovanju zbudil s popoldnevom. Vsakič, ko se je zbudil se je zbudil v ličilu včerajšnjega dne in bolj omamljen kot prejšnje jutro. Pod tušem se je njegova maska stopila in kot dež ličil kabuki gledališča tekla po njegovem vlažnem telesu. Nato se je ponavadi odpravil na eno izmed Brodwayskih avdicij in bil do konca popoldneva zavrnjen, češ da je njegova umetnost preveč teatralna in je videti kot pav na ekstaziju. Paris je potem nekaj minut klel svojo usodo in se odpravil na zajtrk v majhno indijsko kavarno ali tisto restvracijo v kitajski četrti.
Nato se je utrujen od svojega življenja vrnil v drobno stanovanje, ki ga je sedaj verjetno zasedel njegov cimer s svojimi tragičnimi dekleti, ki so bile večinoma narkomanke, seksualno zmedene slikarke in mladoletne manekenke. Paris se je kot ponavadi zaprl v kopalnico, kjer se je z ličili, ki jih je ukradel iz maminega luksznega apartmaja v Barceloni, spremenil v svoj tranzvestitski alter ego.

Ime dekleta, v katerega se je spremenil, je bilo identično njegovemu in modro svetleče krilce, ki ga je oblekel, je razkrilo suhljate obrite noge, ki so jih skinny jeans zakrile. Ko se je njegova sprememba končala, se je v cenenih lakastih čevljih z visoko peto odpravil na delo. Taksist, ki ga je peljal v četrt užitkov, ga je oboževal in si želel biti vsaka kapljica parfuma Coco na njegovem telesu. A ko se je Paris na tisti prvi pomladni dan peljal na svoje delovno mesto, ni niti sanjal, da bo kot tranzvestiska prostitutka dobil to čast in spoznal religijo mnogo intimneje, kot kateri koli poželjivi fantek njegovih let.

Taksist ga je ustavil v mračni ulici, Paris ga je poljubil na lice in zbežal, kot da bi prvič ne plačal za vožnjo. Nato je v petkah tekel po ulici in ujel svoje stalno mesto, preden bi si ga prisvojila Sahara.
Prostitutke so vsak dan srečale bolj nenavadne ljudi kot prejšnji dan. Trenutno so ulico oblegali študentje likovne akademije, ki jih je očitno obsedli pobegli duši Davida Bowieja in Courtney Love, potem so jim sledili bogati dediči New Yorške elite, ki jim je Paris nekoč davno pripadal sam.
Nato se je zgodilo nekaj nenavadnega, v cigaretnem dimu, vonju svežega heroina, v ostankih rdečil v barvi fuksije se je znašlo nenavadno bitje. Počasi je temno ulico obsijala nenavadna svetloba, ki je prišla iz oblakov in osvetlila vsakega posameznika globoko v njegovi notranjosti, prodrla je globoko v njegovo kri, ki je nosila njegovo čisto ali luknjasto dušo. Ulico je obdal nenavaden mraz, mraz ki je prodrl skozi pore ljudi in vstopil globoko vanje, jih spremenil samo za trenutek. Jim za trenutek zbudil drobce empatije, ki so ostali v izdanih ljudeh, v narkomanih, v prostitutkah. Za trenutek je mraz in svetloba v ljudeh zbudilo tisto najbolj čisto, tisto zlato, iz katerega smo ustvarjeni in kateremu smo bili primešali manjvredne kovine. Za trenutek so ljudje sijali v svetlobi, ki je prihajala iz njih, kakor univerzalna lepota.

Paris je zaprl oči in zdelo se mu je, kot da bi spal na svileni postelji, kot da bi se utapljal v kopeli iz vrtnic, kakor da bi ga odišavila vanilija in vse čute v njem prebudila.
Takrat se je na ulici užitkov ustavil drag avto in iz njega je izstopila tista svetloba, o kateri so govorili srednjeveški pesniki, ko so opisovali raj. Tista svetloba, ki je viteze k ljubezni napeljala in jih pogubila. Iz avtomobila je vstopil moški, katerega koža je bila bela kakor seme, ki ga ljubimec iz ljubezni podari ljubljeni. Imel je svetle kodraste lase, droben nosek in drobne ustnice. Imel je sinje oči z dolgimi prozornimi trpalnicami in Paris bi lahko prisegel, da iz njegove Tom Ford obleke rastejo prozorna angelska krila. Njegov nasmeh je bil nasmeh, ki ga ima na portretih Devica Marija in njegove oči so bile oči Mesije, ko izdihne na križu.

Bil je angel, angel v človeški preobleki, angel s človeškim parfumom in z usnjenimi rokavicami, ki skrivajo božje roke. Hodil je počasi in lahkotno, kot da bi hodil po vodi in stopal je v ritmu glasbe nebes. Bil je kot odrešenik v bordelu, kot božja ovca v klavnici. Imel je drobne gubice okoli nasmeha na ustnicah, njegovo čelo je bilo gladko kakor koža dojenčka in dišal je kot sveže obrana sivka. Počasi je stopal proti Parisu, njegovi dolgi črni kodrasti lasulji, njegovem modrem senčilu in črnem črtalu. Počasi je stopal in oddajal hlad, ki je vsakega človeka zamrznil in ga spremenil v taleči se led. Paris se je tresel, ko je čutil njegova krila, ki so ga skoraj dvignila v zrak. Bil je kot labod, ponosen in proti nebu vzdignjen in stopal je proti njemu, nečistemu in grešnemu. Bil je čisto ob njem in Paris si je želel biti v njegovi koži kot v zaledenelem jezeru, ki bi ga stopil. Želel si je biti njegova narcisa, cvetovi posuti po angelskem telesu.

“Bi šla z mano?” je vprašal popolni.
Paris je obnemel, tresel se je in želel je jokati kot deček, ki je padel s kolesa. Bil je tako droben ob njegovi veličini, vešča ob ognju.
“Kako ti je ime?” je vprašal Paris.
“Angel.”

***

Počasi se je zbujal iz opijata, zmeden je gledal v mračno stanovanje s portreti krvavih fantov, fantov brez spolnih udov in deklet, na katerih so ugašene cigarete. Mrak je objel New York in vse je bilo temno, ničesar se ni spominjal. Vse ga je bolelo in na njegovem telesu so bile rane, njegove noge so bile krvave, njegove roke zvezane, njegov obraz je bil zatekel in drobna majhna ritka, na kateri je ležal, je bila največji izvir bolečine. Ni se spominjal kaj se je zgodilo, kdo mu je zadajal rane, kdo ga je prisilil da je kot pes hodil po stanovanju, kdo mu je v usta tlačil dolarske bankovce in mu pljuval v obraz. Ni se spominjal ničesar, vedel je, da je nekdo pretiraval s to sadistično igrico in želel se je samo izvleči, vzeti denar in se zbuditi na avdiciji, ki ga čaka jutri. A njegovo telo je bilo še vedno v hudih bolečinah in ni se mogel premikati.

Zvezan je ležal na tleh in čakal.

Zaprl je oči in počasi je v njegov um prišla megla in z njo svetloba ter hlad včerajšnjega dne. Spominjal se je nekoga, nečesa božanskega. Nečesa s krili, mar ni z njim zapustil ulico? Kje je sedaj? Morda je samo govoril z njim in ga nato pustil da je odšel z drugim moškim. Ničesar se ni spominjal, v njegovem umu je videl samo svetlobo, samo svetost, ki ga je ganila včeraj in sedaj, ko je krvavel in ga je bolel vsak centimeter njegove kože, si je želel, da bi se ga ta svetloba dotaknila in ga spremenila. Svetloba bi ga morala rešiti, a ga je potisnila še globlje in sedaj se je utapljal.

Odprl je oči in pred sabo je zagledal svetlega moškega, z belimi lasmi in sinjimi očmi s Kristusovo bolečino. Ko je stopal proti njemu, se je počutil kot da proti njemu stopa hladna nevihta, v kateri bi želel umreti. Snežna nevihta, v kateri bi umrl in se rodil kot svetnik.

“Angel, si to ti? Prosim pomagaj mi. Nekdo me je zvezal … Oprosti, ker nisem včeraj odšel s teboj.”

A tedaj je megla v Parisovi glavi izgubila gostoto, skoraj jasno je videl včerajšnji dan in se ga skoraj popolnoma spominjal. Mar ni bil ravno Angel tisti, s katerim je zapustil ulico? Mar ga ni odpeljal v svoje stanovanje? In potem … potem je rekel naj se sleče in hodi po stanovanju kot kužek, mar ni celo rekel, ali ga moti, če nanj pošlje svoje pse? Potem je bil vse bolj zmešan; mu je on prizadel to bolečino?

“Angel …” je s solzami v grlu zamomljal Paris.

Moški se je vrgel nanj in ga začel dušiti, solze, ki so kapljale na njegove usnjene rokavice, ga niso ganile. Ni ga ganilo niti to, ko je kričal njegovo ime. Ko je z zadnjo sapo v pljučih rekel, da ga ljubi. Ni ga ganilo, želel si ga je mrtvega. Da, to ga je najbolj vzburjalo; to da z njegovim mrzlim sivim telesom počne kar hoče, da s svojim semenom zapolni tisto kar je mrtvo in vanj vbrizga življenje. Da bi bil z njim, samo z njim, da ga nikoli ne bi zapustil. Da mu nikoli ne bi rekel da ga boli. Da mu nikoli ne bi rekel da je ničvreden, da je grd, da je debel. Da ga nikoli ne bi prizadel.

Paris je izdihnil in zdelo se je, kakor da bi ga zapustila božanska svetloba.

***

Počutil se je tako umazanega, ko je jedel ostanke njegovega mesa. Ko mu je iz vrata pil kri, tako umazan je bil, poln krvi in ostankov telesa. Ampak bilo je tako toplo, kot takrat ko je prvič doživel vrhunec, ko je videl ležeče srnino truplo na cesti. Imel ga je v sebi, njegovo kri, nosilko njegove duše. Tako toplo je bilo, ko je vedel, da ga ima za vedno v sebi.
Nekdo je potrkal na vrata, obrisal se je okoli krvavih ust in se gol dvignil iz mrtvega telesa. Pogledal je skozi špranjo na vratih in bila je Melanie. Oblečena je bila v boemsko šik oblekico s svilenim francoskim šalom
“Lucifer!” se je nasmehnil dekliški glas.
Skoraj bi pozabil …

Zabava ob otvoritvi novega luksuznega butika se je skoraj že začela.