Vonj po tobaku

Zdravnik je imel belo odsevajočo obleko in njegova skoraj prozorna koža je zrcalila vsak centimeter mojega golega telesa.

“Zveži me,”  sem rekel in si želel da bi ob tem poljubil moje monsunsko modre ustnice. Iz mojih oči so tekle indigo solze in bal sem se njegovega mišičastega, divjega telesa. Ko me je vezal mi je lomil kosti, kakor da so vsi temelji moje katedrale zgolj užigalice, zlomil mi je hrbtenico in obril glavo. Soba je bila polna plavih las in prostor je bil podoben klavnici modrih šoj.

“Strah me je. Če me popolnoma razčlovečiš …”

Vzel je iglo in kričal sem modre krike in oči ,v barvi nebeškega očeta Krišne, so izbljuvale zadnje kaplje vodene krvi.

Popolni razpad živčnega sistema.

____________________________________

V bolnici je v kotu ležalo embriju podobno bitje, pol-človek odet v element vode.

“Zakaj si mi to storil?” je vprašalo nekdaj dečku podobno bitje. “Razčlovečiti Človeka je vendar zločin vseh zločinov. Ubiti žival je pohlep, ubiti Človeka je zločin.”

Iz belega ogrinjala je vzel porcelanast mobilni telefon, ki je bolj spominjal na sofisticirano telefonsko napravo iz prejšnjega stoletja kot pa na robotski dizajn trenutnega, in razčlovečeno bitje slikal.

“Vidiš kako je stroj, ki nam vlada paradoksalen, jutri boš največja grozota in novica, zgolj zato ker sem ti vzel dostojanstvo. Vendar pomisli na primata, pomisli na njegov nezaveden cilj, njegovo borbo preseči samega sebe in slediti cilju, ki ga ni poznal od nikoder. Lahko rečeš da to bitje ni imelo nobenega dolgoročnega cilja, vendar vsak izraz Estetike v jamah, vsak poizkus ustvarjanja gorečega elementa je poizkus v smeri Človeka. In da je ta cilj je tako oskrunil Denar, mar smo ljudje sedaj usmerjeni k papirnati evoluciji? Poglej človeka, saj sploh nima kosti in mišic, smo zgolj s Strahom napolnjene vrečke maščobe.  In ležimo v solzah ob božjem grobu, pa čeprav v njem ne leži Ustvarjalec, vendar njegova največja Umetnina. Poslovite se od človeka, vi nehumani materialisti! Razčlovečil sem ga in ga ustvaril popolnoma identičnega denarju, postal je upogljiva in ranljiva potrošniška stvar.”

Polčlovek je izčrpan ležal v kotu. Besede so postajale kapljice dežja, čas je postal upogljiv, človek je bil razvrednoten in ta vonj po razkužilu mu je počasi razkrajal v tabletih marinirano srce. Življenje je postalo popolnoma ločeno od njega samega, dojemal ga je kot nek vojerski tujec, namesto da bi samega sebe dojemal kot Življenje. Bruhal je malo dietne kole in se pričel razkrajati v spominih na boleče življenje.

____________________

Deček je imel komaj nekaj let, nosil je belo majico z modrimi mornarskimi črtami in skozi žico živalskega vrta opazoval nebo. Vse je bilo tako modro in na oblakih so bile eksplozije božanstev, oblaki so se odpirali kot cvetovi in Brahma je zarosil stekla na vratih živalskega vrta. Dečka je prijela nežna roka in počasi je hodil od kletke do kletke in opazoval mišičaste črne panterje.

***

Bilo mu je nekaj čez petnajst let in njegovi lasje so bili nežno pariško modri. Ležal je na travniku in prvič je imel v rokah dekle in prvič je poljubil nekoga na ustnice. In prvič je bil v stiku s sočlovekom. Prvič je igral vlogo fanta. Prvič je pozabil na pudraste francoske parfume, granatna jabolka in z vrtnicami odišavljena rdečila za ustnice. Počutil se je kot da bi vstopil v neko popolnoma neznano področje, v neko popolnoma novo telo, v kri z novimi hormoni in v glas z novo globino. To utelešenje je bilo prijetna frustracija.

***

Nebo je bilo črno in iz njegovih ust je kapljala kri. Prvič v življenju je videl rdečo barvo in od strahu je izgubil stik z racionalnostjo. Čutil je njegovo prisotnost, čutil je očetov parfum in tobak, čutil je njegovo vodico po britju in bilo ga je tako strah, kot da bi se v njem pretakali duhovi. Počutil se je kot da so v njem nečloveška bitja, ki imajo nad njim popolno oblast in ga spreminjajo po svoji volji. Pričel se je tresi in kričati in pošasti v njem so nadaljevale in do potankosti secirale njegovo telo, na dan privabilo vsako nelagodje ki ga je kadarkoli čutil.

“Očka, prosim …”

Moški sivih las in jantarnih oči mu je slekel hlače, udarci ki so prihajali ob njegovo gladko zadnjico so ga razdejali. Takrat je vedel kako se počutijo tisti tujki, tista bitja ki imajo človeško kožo in človeška oblačila, celo govorijo kot ljudje, ampak njihove kosti niso kosti človeka in njihova čustva so zdrobljena celota.

Moški je udarjal še eno uro.

***

Druga deklica je imela nežne bele lase in rdečkasta lica. Oči so bile tako črne, da človek v njih ni mogel prepoznati ničesar. Kako popolna je bila zanj, prav tako čustveno nepismena, tako nerazpoznavna, tako nepreberljiva, kot stroj. Ko je slekel hlače in vstopil vanjo ni bil več v stiku s svojim telesom. Bil je on, udarjal je ob njo kot on, predstavljal si je njegovo jezo in ni bilo težko se vživeti v njegov vonj in vstopiti globoko v njegovo strukturo. Počutil se je kot da jo tepe, kot da jo uničuje in nekako všeč mu je bilo to, da je tako prazen. Všeč mu je bilo da tako zlahka prevzame kakrkšno koli čustvo, prevzame nazor katerekoli osebe. Ko je končal z njo je imel vonj po njegovi brivski vodici. Tokrat Strah ni bil tako intenziven, ljudje ki so vedno prestrašeni Strahu sploh ne prepoznajo.

“Si že kdaj videla tiste ljudi na televiziji, ki se vedno smejejo?” je vprašal deček.

“Ja, tako srečni so.

“Saj niti ne prepoznajo več sreče.”

***

Kako ga je bilo strah, ko je prvič vstopil vanj. Kako se je tresel ko je prvič ob sebi čutil starejšega moškega in njegovo, kot britev ostro, kožo. Čutil je ko je udarjal ob njegovo ritnico, čutil ga je v vsej intenzivnosti in prevzel ga je občutek nostalgije, po nečem česar ni mogel poimenovati in je bilo že zdavnaj pozabljeno. Strah včasih postane tako sestaven del nas, da kot za jutranjo kavo ne vemo v katerem delu dneva je prišel v naše telo.

“Očka, prosim.” je rekel poželjivo.

***

“Očka, kupi mi visoke petke!” je rekla belolasa punčka in modrolasi deček jo je držal za mehko dišečo rokico.

Rjavolasi moški se je nekaj časa obotavljal in nato je pogledal par čevljev.

“Res bi se ti podali.”

Deklica je komaj zadržala smeh in dečku zašepetala: “Ko bi vedel, za kakšne namene jih bom rabila.”

***

“Daj no, reci mi Očka. Vzburja me.”

“Ne.” je rekla svetlolasa deklica.

***

Oče ga je tisti dan ponovno zaprl v omaro, tokrat so prišli obiski in moral je narediti lep vtis.

***

Kako nenavadno je da sem še vedno v omari, čeprav je minilo že dve leti odkar so ga pokopali. Življenje v omari postane tako prikupno, če ga deliš z vročo čokolado in špansko poezijo.

***

Profesor ga ni pohvalil za odličen esej, tresel se je in primarni Strah ga je spet obsedel. Mar ga res nima rad?

***

Doktor v bolnišnici je imel zelo dišečo vodico po britju, zelo ga je spominjala na nekaj nedoločljivega iz nedoživete preteklosti. Doktor ga je povabil na ure anatomije, heroin se lepo izlije v kri.

__________________________________________

Ko se je zbudil iz kome je končno prepoznal tiste primarne duhove in se spominjal dogodka, ko so prvikrat vstopili vanj. Gnusil se je sam sebi, vendar je kot primat tokrat ponovno strmel v oči neustvarjenega Človeka in ga videl kot največjo vrednoto.

“Prosim, ponovno me sestavite. Hočem živeti, dovolj sem trpel.”

Bolniška soba je bila prazna, zdravnika so verjetno zaprli v psihiatrično ustanovo. Zavedal se je koliko časa je spal in takrat je odprl oči. Videl je prazno bolniško sobo, popolnoma identično tisto v sanjah. Vendar tokrat je skozi vrata prišla tista belolasa deklica z nežnimi rožnatimi lici in blazinastimi ustnicami. Ko je položila svojo roko na njegovo srce je čutil kako se mu počasi celijo kosti. Črnina v njenih očeh je izginjala in imela je prijetne kostanjevo rjave oči, v njih je prepoznal nekaj posebnega, nekaj humanega, nekaj lepega in vedel je da je to tisto, k čemur je na svoji poti k učlovečenju strmel.

Človeške oči, ki jih je videl, ko je želel postati človek, niso bile njegove. Imele so ljubečo rjavo barvo.

Včeraj sem sanjal, da se utapljam v hladnem zvezdnem nebu in ulice so bile polne mačk, smaragdnega kožuha in srebrnih oči. Še en dan v bolnici, nekateri temu pravijo Operacija duše, ampak jaz se bojim igel; tablete, ki mi jih ponujajo, mi razjedajo domišljijo.

V kliniko vstopi punčka, drobnih belih stopal in polnih rdečih ustnic. V rokah ima knjižico, belega zajčka in tikajočo uro. Kako rad imam to punčko, njena stegna in prsi; žalosti me, da postaja vse bolj ženska. Stopi v mojo belo sobico in spusti belega zajčka, ponudi mi skodelico sinjega čaja in zažge nerolijev cvet. Počasi izbira besede in govori, kako me pogreša, kako so svilene rjuhe nesmiselne brez mene in kako jo je bolelo, ko sem tiste noči izbral Zlo. Govori mi o rdečelasih punčkah, s katerimi si lajša čakanje name, govori o njihovih dišečih belih vrtnicah in okroglih prsih.

»Prinesla sem ti tega nežnega cigančka, da bi ti lajšal čakanje.« In res - v sobo je vstopil moški nežnega obraza in močnih rjavih obrvi. Imel je nežen glas, kakršnega imajo moški, kadar ljubijo zastrupljene dečke, rožnate ustnice. Naslavljal me je kot princa, in ko naju je zapustila, je bil do mene tak, kakor do berača. Nikoli več ni poklical, za sabo je pustil zgolj sinje mačke z bronastimi očmi.

Pojedel sem kozarec borovnic in se zgrudil na tla. Operiral mi je dušo, sedaj sem zdrav in Ljubim.

Ljubiti je božje, smaragdne mačke so Kristusove glasnice.

Oči imaš popolnoma rjave, melasa in karamela so tvoje solze in v rjavem plašču vstopaš v moje življenje. Tvoje ustnice dišijo po mentolu in prsti imajo vonj sveže obranega tobaka iz daljnih dežel iz katerih prihajaš. Tvoja kože je ostra, vedno se reže v življenjem in verjetno si zaradi sonca rjav.

Prav posebne čutne rožnate ustnice imaš, ki kot mehka blazina ležijo na tvojem obrazu. Moje čelo spi na njih.

In pesmi o mrtvih mačkah, črnolasih lepoticah in ciganski luni mi govoriš. Nekje pod zemljo spiš in moja koža je vse bolj rjava in ustnice nežna čutna blazina. Po snegu ,iz daljnih dežel Estetike, hodim z vonjem mentola in tobaka na rjavem vojnem plašču.

Moje lase je spremenilo črnilo, tako kot je tvoje lase tistega aprila objel pepel.

Josip

Moj oče

Film je zbledel v temo. Marsikdo ne razume bistva filma, film je umetnina, ki je popolnoma podobna življenju. Kot veliki pok se začne iz teme in naenkrat se iz praznine širijo magične barvne podobe, v katerih so ujeta svetlobna telesa. In potem trpimo, se smejimo in nakoncu vse zbledi v temo iz katere je prišlo. Tudi vesolje se bo nekoč vrnilo v praznino.

Držal je njeno hladno roko in gledal oči, ki so bile kot skodelice polne dišečega črnega čaja. Zbudila ga je iz filmskih sanj.

***

V dvorano so vstopili glasbeniki z ostrimi inštrumenti, črnimi oblekami in iz tal se je dvignil klavir. Uglaševali so se, tako kot se uglašuje komaj rojeno bitje, preden spregovori.

Nato je prišla glasba in zaprl je oči da bi jo popolnoma videl. V njegovi glavi so nastajale sanje, sprehajal se je skozi telesa gejš in se spomnil jeseni.

Glasba je utihnila.

Pogledal je njene oči, bile so skodelice črnega čaja iz katerih so se dvigovale iskrice z vonjem ingverja in kokosa. Spet ga je zbudila iz prelepih sanj.

Za pravo lepoto se je potrebno zbuditi, sanjsko lepoto požirajo nočne more.

***

Topla voda se je dotikala njegovega telesa in njegove kože se je dotikalo milo z vonjem mandljev in vrtnic. Skozi njegove pore je vstopila vodna para.

Obrnil se je.

Za trenutek je začutil kako stoji tik ob njem.

Vendar sorodni duši sta v času in prostoru nesmrtni. Vedno je bila ob njem.

***

Svetlolasega dečka je požrl oblak vodne pare, v kadi je ostalo zgolj rastoče seme. Samo ljubezen ostane za nami.

Avto se je zdrobil in iz njega je, kot duša iz telesa, zbežala eksplozija. Avtocesto je objel ogenj in v zraku se je vonjal parfum sladke satsume, belega mošusa in čajevke. Ob avtocesti je ležalo telo drobnega dečka, ovitega v debel, udavu podoben zimski šal in oblečenega v eleganten moški plašč. Počasi se je dvigal iz luže krvi, ki je kapljala iz njegove glave in si ogledal belo goreče vozilo. Telesi, ki sta goreli v porcelanastem avtu, sta bili sedaj zgolj lepo sestavljena kipa iz pepela. Dečka je v tistem trenutku nežno prebodla bolečina in se kakor črnilo začela širiti proti telesu, postala je kri in vstopila ter počasi razširila svoje korenine globoko v srcu. In sedaj je deček zgolj čakal na cvetove, ki jih bo obrodilo to drevo iz črnila, pasivno je gledal plamene, kako so požirali še zadnje ostanke nakupovalnih škatel in z njimi dišeča masla za telo in opojne losjone. Še vedno ni razumel, kako je ravno on preživel - vendar življenja ni potrebno razumeti. V črnih solzah črnila se je spomnil anektode, ki mu jo je vedno pravila mama. Zaprl je oči in začutil jo je ob sebi, njene nežne mrzle roke, vijolično šminko, kodraste v klobuk ujete lase in nežno polt, stkano iz belih orhidej.

“Nekoč so največji učenjaki sveta v kletko zaprli Življenje, ga opazovali, na njem testirali ter iz njegove telesa, kakor cvetove rož, pulili rubinasto perje. Zlato ječo, v katero je bilo ujeto Življenje, so vsak dan obiskovali biologi, filozofi, psihoanalitiki in celo duhovniki ter sam papež. Tisoče in tisoče let so potekale raziskave in biologi so odkrili, da so znanstveniki ob preučevanju Življenja postali nesmrtni, zgolj z opazovanjem Življenja so postali neminljivi kot Življenje samo. Odprli so vrata svojih prašnih laboratorijev in odkrili, da so na svetu popolnoma sami, vse druge oblike Življenja so izumrle in edino Življenje je bilo ohranjeno v njihovem stolpu. Takrat so zmotno priznali svojo napako in ugotovili, da je Življenje pravzaprav potrebno živeti in ga pustiti leteti nad nami v vsej svobodi. Vzeti svobodo Življenju pravzaprav pomeni ubiti esenco življenja samega. In takrat so Življenje izpustili iz ogromne zlate kletke in to se je dvignilo, vzletelo in sejalo svoje seme po galaksiji. Življenje je potrebno živeti iz naše najgloblje Praznine, ljubiti vsak njegov sad. Kajti ljubiti Življenje, to pomeni ljubiti sebe. Šele takrat so znanstveniki ugotovili, da so pravzaprav v kletko zaprli same sebe.”

Deček se je nasmehnil ob pravljici o Življenju in se spomnil da je pravzaprav on Življenje, samo on lahko doživlja svet in ustvarja Življenje, ima vse lastnosti Življenja zato pravzaprav sam Življenje je. Prvi sad bolečine v njem je zacvetel in legel je nazaj v objem krvi, včasih si je potrebno vsaj malo odpočiti od tistega, kar boli.

***
Ko se je zbudil, je hrup avtoceste popolnoma izginil; vonj toplih parfumov je bil kot spomin, ki se namenoma megli. Nebo je bilo popolnoma drugačne barve kot takrat, ko je zapustil svet. Bilo je nekako bolj sinje, v oblakih je bilo več svetlobe in teža le tega je bila Atlasu vsaj malo lažja. Dvignil se je in ugotovil, da so njegovi platinasti lasje vpili vso kri, v kateri je spal. Bili so sedaj popolnoma rdeči, vsak pramen je izgubil otroško naivnost in zdelo se je, kot da bi se večno črnilo širilo tudi po lasišču. Bili so lasje sedaj drugačni, bili so nekoliko trši, nekoliko močnejši, nekoliko manj bežni. In tudi, ko se je dotaknil ustnic, se je na prstu poznalo malo rdečega pigmenta in ustnice, ki so bile nekdaj drobne in nedolžne, so s poljubom Smrti postale čutnejše in lepše. Vse na njem je postalo lepše, še celo njegove drobne nogice so postale bolj suhljate, vendar močnejše in njegove ličnice bolj ostre. Takrat je odkril, da je njegova kri obrodila celo polje vrtnic, namreč okoli njega je bila vojska neskočno cvetov, ki so se širili do tja, od koder izvirata Stvaritelj in Veliki pok. Dvignil se je in vonj, ki ga je oddajal neskončni vrt, je bil tako nežen in tako ženstven, bil je vonj umirajoče device in hkrati vonj prostitutke, katere ljubimec jo je dvignil visoko k vrhu. Vzel je nekaj vrtnic v roko in grziljal njihove liste, njihova dišeča olja in sladke sokove je pil medtem, ko je hodil po neskončnem polju. Imel je veliko energije, verjetno zato, ker bolečina krepi. Neumni so ljudje, ki se bojijo bolečine. Trpljenje je vzvišeno, nosilec te težke skale postane krepak in hkrati peresno lahek. Na koncu dolgega vzpona ga čaka Nebeško kraljestvo in samo on, tako krepak in obenem lahek kot peresa galebov, ga lahko doseže.
Hodil je po polju in počasi se je nad njim dvignil visok bel stolp, katerega streha se je dotikala prstov oblakov.

Zagledal je princesko, v ogromnem stolpu ujeto, z belo kožo, ki je zrcalila obraz Boga. Imela je dolge klavirske prste, ki so rasli iz majhnih dlani in z njimi je božala prah, ki se je skozi stoletja nabiral v gradu. Njene oči so bile črne, kakor črnilo na pismu prepovedanih ljubimcev in njeni lasje so bili lasje nežne konkubine. Imela je tiste čutne ustnice, ki jih je deček prepoznal na sebi, ko se je počasi približeval stolpu.
Njegovi rdeči lasje so kot krvaveče jesensko listje leteli v vetru in z ustnicami, obarvanimi s slivami, ki jih drevo obrodi ob polnoči, je tiho vprašal: “Kdo si?”
Prelepa boginja v stolpu ga ni slišala, nadaljevala je z branjem pisem, ki so jih pošiljali princi iz drugih časov, dimenzij, sanjskih ter realnih svetov. Ugriznila je v temno olivo, ki jih je zobala pod soncem da bi ohranila svojo sijočo kožo, in takrat se ji je ta izmuznila iz prstov ter se vrgla iz stolpa ter zadela rdečelasca v čelo. Deklica se je prestrašila in skoraj izgubila ravnotežje ter v prepad sledila temni olivi. Uzrla je rdečega princa, suhljatih belih nog in oceanskih oči.
“Kdo si?”
Princ se je prestrašil in ni vedel, kaj bi storil. Počasi je z nogo stopal stran od stolpa in ritensko pričel teči po polju vrtnic.
“Počakaj!” je zakričala. “Zvečer bo tukaj zmaj, reši me še zdaj!”
A deček je tekel, ne da bi se oziral za seboj, in vrtnice, hčerke Ljubezni, so s svojimi stebli prijele njegove suhljate noge in ga spotaknile. Padel je in se ob kamen udaril, lobanjo si je prebil in si kot črno-beli simbol razpolovil možgane. Po mrzlem kamnu je tekla topla kri. Včasih pozabimo, da ima tudi kamenje v sebi življenje in da tudi njih boli. Ljubimo svoje mrzle brate in spoštujmo kamnine.

***
Deček se je zbudil v tančici noči, po nebu so kot biseri sijale mrtve zvezde; njegova lobanja je bila zaceljena, lasje pa še bolj rdeči. Dvignil je utrujeno glavo. Nekako ni uspel zašiti polovici razpolovljenih možganov, vendar marsikateri človeški organ ni cel. Ljudje, ki jih vidimo na ulicah, imajo razpolovljeno srce, raztrgano dušo, razmesarjene spolne ude, ki so jih za seboj pustile polnočne pošasti. Ampak tokrat se je nekaj spremenilo, visok stolp je tokrat ovil kačasti zmaj zlate barve s prelepimi luskami, kakršne je deček videl na torbicah v luksuznih trgovinah. Zmaj je imel krvave zobe in očitno se je pravkar najedel. V njegovih očeh so bile kakor v cigaretnem dimu skrite vse skrivnosti greha. Vendar zmaj je bil sam, princeske, ki jo je ob soncu videl deček, ni bilo nikjer. Požrl jo je. Naenkrat je skozi prinčeve pore kot mraz vstopil strah. Zaprl je oči in se mu predal, pustil mu je, da ga obsede kot demon in da ga vodi po najbolj skrivnostnih globinah jaza. Prijel ga je za mrtvo hladno roko in mu pustil da se ga je dotikal tam, kjer se fantkov ne dotika. Vstopil je vanj in v strahu je videl princeso. Videl je njene velike porcelanaste prsi in njen izvir življenja. Ležala je na mizi in kot pojedina se mu je prepustila. V rokah je držala kri odrešenika in jo pila v čast noči.
“Strah me je.”
“Česa?” je sočutno vprašala.
“Deklet.”
Takrat se je dekle spremenilo v meglo in iz megle se je zopet pojavil njen obraz, tokrat malce spremenjen, kot meglice spremenijo življenja ljudi. Bila je ona, vendar ni bila na mizi zadnje večerje, temveč v avtu. V rokah je imela škatle s parfumi sladke satsume, belega mošusa in čajevke. V naročju so bila masla za negovanje telesa z olji sladkih provansalskih mandljev, kakavovega masla in vrtnic.
“Mama.” je v solzah zašepetal. Takrat se je nasmehnila, ga s tistimi drobnimi ustnicami, hladno belo kožo in z elegantnim ženskim klobukom objela ter ga poljubila na nedotaknejene ustnice, katerih edini ljubimec je bilo ogledalo. Veselo mu je pomahala in luči na avtu so se prižgale. Vžgala ga je in se zapeljala. Eksplodiral je. Eksplozija ni bila takšna, kakršne se je spomnil; bila je eksplozija dišečega kadila in megle, megla se je zopet oblikovala in iz nje je nastala princeska. Počasi je gola, s telesom pravkar rojene Venere, stopala proti njegovemu prav tako golemu telesu in ga z mehkimi napihnjenimi ustnicami vprašala: “Česa se bojiš?”
“Tebe.”
“Mar sem ti všeč?”
“Preveč.”
Takrat se je princeska spremenila v Strah. Prijel ga je za roko in ga dvignil iz globine. Tudi strah mine.
Odprl je oči in mraz, ki ga je zapustil, ga je dvignil v zrak. Nič več ga ni otežil. Takrat se je deček zavedel, da edina pot do ljubezni je pot izgube strahu. Strah je kakor teža, ki je držala ptice na tleh, dokler se ga niso osvobodile in poletele. Strah drži v tem peklu tudi našo dušo. Strah nad duši.
Takrat je počasi pričel stopati proti nočnemu zmaju in mu rekel: “Ljubim te. Prosim, pomagaj mi.”
Zmaj je zakričal in se dvignil iz stolpa visoko v zrak. Takrat, ko se je z luskami na repu dotaknil lune, se je s hitrostjo srčnega utripa spustil proti dečku. Vendar ga je hitrost spuščanja vedno bolj uničevala, postajal je vse manjši in izgubljal je vedno več lusk. Tudi njegove oči, v katerih se je skrival greh, so izhlapele in postale samo drobne človeške oči. Njegovi ostri zobje so s hitrostjo ostrino zgubili in postali zobje Eve ob dotiku jabolka. Ko je zmaj padel na zemljo, ni bil več zmaj, vendar lepa črnooka princeska. Spustila se je in padla rdečelascu v naročje. Takrat se je zazrla v vitezove oči in mu jokaje zašepetala:
“Odrešil si me prekletstva.”
“Kakšnega prekletsva?” je vprašal deček rubinastih las.
“Tanka je meja med ljubeznijo in ljudožerstvom. Ti si me s svojo prestrašeno roko popeljal v svet ljubezni. Pred tabo sem dečke zgolj požirala, sedaj jih ljubim.”

***
In rdečelasi deček je postal princ, nosil je svilo in okoli vratu je imel ovratnik iz pavjega perja, ki ga je izprosil od srebrnih in barvastih ljubimcev vrtnic. Velik princeskin stolp je bil poln lepote, pavi so se ponoči spremenili v golobe in princeski nabrali vrtnice ter iz njih ustvarjali dišeče parfume, jih dodajali belemu čaju, jih kot začimbe uporabljali pri pojedinah in jih raztrosili po beli princeskini kopeli. Po hodnikih neskončnega stolpa so samevale umetnine, namreč le te živijo življenje posvečeno samoti. Živijo v naših stanovanjih, spijo na nočnih omaricah, dihajo v galerijah in umirajo v muzejih. Občudujemo jih, vendar jih nikoli zares ne ljubimo. Umetnina je ideal človekove najgloblje praznine. In tako so tudi v princeskinem stolpu namesto ljudi samevali kipi muz, favnov, Pana, boginj in bogov ter celo dve ogromni sliki Titanov. Da, mrzli zidovi so imeli v sebi shranjene največje umetnine vseh dimenzij, bili so tam kipi neznanih božanstev, junakov in celo freska sameha Jahve. Vendar v muzejih človek nikoli ne najde prave božje svetlobe, namreč precej skrita resnica je, da Bogovi nimajo oblike. Živijo v nas, kot najbolj nedosegljiv ideal nas samih. Živijo v tistem trenutku, ko je trenutek sam največja vrednota; ko opazujemo umirajočo oljko, ne da bi trenutek vrednotili ali o njem razmišljali. Umetnost božanstva je tišina, praznina in lepota tega, česar so se ljudje bali in ob tem znoreli.

Večkrat, ko je deček hodil po hodnikih in videl prečudovite alegorije Smrti, se je spomnil na besede modrega očeta:
“Nekoč, ko je svetu vladal še Neron, in so kristjane ubijali kakor živali, se je Smrt zaljubila v mučenika. Spustila se je na zemljo v svojem belem plašču in spremljala trpečega vernika v zadnjih urah njegovega obstoja. Tolažila ga je in mu obljubljala Božje kraljestvo, ki ga čaka takoj, ko se bo prijel njenega neoprijemljivega plašča in zapustil luč dneva. S poljubi ga je tolažila in ga pomirjala. Vernik se je ob poljubih smrti raznežil in se prepustil mučenju. Vendar ljubosumni Neron je ob novici, da je kristjan postal ljubimec smrti, popolnoma ponorel in ukazal smrt zapreti v Hadovo norišnico. Iztrgal jo je iz objema ljubimca in jo zaklenil v zlato bolnišnico, katere pohištvo je gorelo v večnem trpljenju. Vsak dan so jo obiskovali bolničarji in ji v žilo vbrizgali pomirjevala. Smrt je popolnoma znorela v pogrešanju svojega ljubimca, ki je še vedno trpel mučenje, brez upanja odrešenja. Tako je nekega dne, ko je slišala mladega kristjana kričati v joku, svoj beli plašč prodala Hudiču in ga zamenjala z njegovim črnim ogrinjalom. Vzela je njegovo koso in njegov smrtni hlad ter zbežala iz Neronove ječe. Stekla je k svojemu ljubimcu, a romanca v kateri je prisoten hudič, je vendar pogubljena v svojem temeljnem bistvu. Tista lepa bela Smrt je namreč izginila in kristjan ni mogel ljubiti teme, ki jo je nadomestila. Smrt je svojega ljubimca zadušila.
Ljudje smo krivi za to, da nam smrt prizadeja takšno bolečino, namreč kakor mnoga bitja, je tudi Smrt v svoji esenci ljubeča in tudi ona se boji nas, njene največje ljubezni. Vendar bodimo dobri do smrti, ne bojmo se je in vabimo jo v svoja življenja ter jo razumimo kot enakovredno njenemu bratu - Življenju. Bodimo topli do smrti in upajmo da bo zaradi naše topline izgubila hudiča v svojem srcu. Smrt je zgolj drugačna oblika bivanja, ki od nas potrebuje ravno tolikšno ljubezen kot Življenje.”

In takrat, ko so v njegov spomin prišle te nenavadne besede očeta in je z njimi razumel hlad Smrti, je rdečelasec dojel da je popolnoma pozabil, da je v tisti eksploziji, v tisti prometni nesreči umrl tudi moški, ki ga je nekoč ljubil. Vsak dan, ko so lasje rdečelasca postajali vse bolj črni in podobni lasem njegove princese, je razmišljal o tej drugi plati njegovih razpolovljenih možganov. Vsakič, ko se je v igri spolov združil s princeso in sta skupaj dosegla hermafrodita, največjo obliko človeškega bivanja, se je spomnil, da je očetova polovica možganov prepojena s temo in da je v njej bore malo žarkov svetlobe. Vsak dan, ko se je dotikal sebe kot moškega, je razmišljal o njegovem vanilijevem tobaku, ambrovi peni za britje in srebrnih ostrih britvicah. Spominjal se je njegove temne kože, polnih ustnic in grobega obraza in včasih je v njegovi temni polovici možganov kot sonce zasijal njegov globok glas. Počasi je iskal to polovico in je jo vsak dan našel v sebi, vsako jutro v svojem nenaličenem obrazu, vsako noč v svojem potnem telesu in ob vsakem dotiku samega sebe. A vedel je da temna polovica možganov potrebuje več svetlobe in da ta grob potrebuje več sreče.

***
“Odhajam …” ji je tisto noč zašepetal v uho. Že davno je predvidela te besede in sanjala jih je tisočkrat, vendar sedaj so jo kljub temu zabadale in mesarile njeno porcelanasto srce.
“Vem, moraš … Boli, strah me je …”
“Mogoče se vrnem.”
“Vendar vsak dan ko te ne bo bo na moji koži zrastla ena luska, en drobec človeka v meni bo umrl in nekoč bo v tem bistvu samo zmaj.” je rekla s solzami v grlu in nato vprašala: “Kam greš?”
“V svet. Raziskati to deželo.”
“Vendar ta dežela ni tako lepa kot si misliš. Ta stolp je edina lepota v tej deželi, vse preostalo trpi, vse preostalo je grobo. Vse, kar ni ta stolp, je grdo in trdo.”
“Vem. Lepota me je zasvojila in sedaj me ubija.”
Pavi so se spremenili v golobe in ga ponesli iz stolpa. Ko je vstopil v ta stolp, so bili njegov lasje krvavi; sedaj so temni kakor noč, v kateri ga je zapustil. Vedel je, da bodo v svetu njegovi lasje spet spremenili barvo.

***
Kmet je ustrelil v ogromno jato belih in barvnih golobov, med tem ko so na tla padala lepa trupla je razmišljal o večerji, še nikoli ni jedel golobje enolončnice. S košaro polno vrtnic, ki jih je na plantaži nabiral za princesko, se je odpravil proti jati trupel in na tleh zagledal golega dečka bele kože in črnih las, iz katerih je tekla luža krvi. Ni se prestrašil, saj je dobro vedel, da vsaka luža krvi zapusti telo in edino, kar ostane, je rana, ki nas krepi. Dvignil je golega dečka in njegove ustnice približal steklenici vode, ki jo hranil v torbi med delom. Ko je fant prišel k zavesti, je pred seboj ugledal moškega temne čokoladne kože in polnih ustnic. Roke, ki so ga držale, so bile grobe roke sužnja.
“Kdo si?” je prestrašeno vprašal deček in skoraj izpljunil vodo v ustih.
“Eden izmed miljard sužnjev na plantaži vrtnic princese naše dimenzije. In ti?”
“Jaz sem princ, ki je princesko rešil zmajevega prekletstva.”
Takrat se je temnopolti moški začudil, deček je bil namreč res princ. Njegove roke so dišale po mandljevem olju, njegova koža je bila svileno mehka in bela kakor moka, s katero so delavci zvečer pekli žemljice.
“In kaj počneš tu, med nami, delavci samotarji?”
“Poslovil sem se od princese, da bi videl, kakšen je svet.”
Takrat se je suženj pričel režati in princa vrgel iz rok.
“Norec!”
“Zakaj?” je vprašal princ.
“Imel si telo princese, s katerim si lahko počel, kar si želel. Imel si njene porcelanaste, v vrtnice oblečene prsi. Imel si njene gladke ustnice in poleg tega tudi razkošje, ki smo ti ga prigarali mi. Če bi bil princ in ne suženj dneva, ne bi nikoli zapustil tistega stolpa.”
“Želim si delati na vaših plantažah …” je prosil princ.
“Ne poznaš dela, poznaš zgolj mehko teksturo temne čokolade, vonj vrtnic, okus prsi in princeskine sline. To življenje na plantaži je posvečeno delu, podnevi garamo in si sončnimo to temno kožo in ponoči se skrijemo pred hladom in jemo hrano, ki smo si jo ulovili čez dan. Ti si otrok noči, ki dneve prespi. Si umetnik, ki za muze živi. Ti ljubiš Estetiko in Poezijo. Jaz, suženj dneva, ljubim dan, delo, vino in telo. Ti si otrok Apolona, sanjača med bogovi, in jaz razuzdanega hedonista Dioniza.”
“Rad bi živel tvoje življenje in bil suženj s sužnji. Nikoli ne bom imel tvoje temne kože, vendar bom delal s teboj, jedel s teboj in ponoči, ko boš spal in sanjal ženska telesa, bom ležal ob tebi in pisal poezijo.”
Temnopolti suženj se je nasmehnil in lahko bi nadaljeval s prepirom, vendar ni, njegova koča v gozdu je bila samotna, večerje si je vedno delal sam in najbolj od vsega si je želel tiste drobne bele ritke, tistih vijoličnih ustnic in te božanske Lepote ljubimca Estetike.
“Prav, delal boš tukaj, vendar boš brez svobode. Moj suženj boš in s teboj bom počel to kar bom želel, spal bom s teboj, kuhal bom s teboj in na koncu te bom ubil, preden te bo našla ljubosumna princeska. Vzemam ti vso svobodo in kot ptica v kletki boš.”
“Ja,” je z nasmehom na obrazu rekel črnolasi deček.

***
Vsak dan, vsako minuto, vsako sekundo in trenutek v življenju s temnopoltim sužnjem je dečku osvetlil najgloblje temne prepade v moški polovici možganov. Vsakič, ko ga je suženj ponoči zvezal; vsakič, ko se je njegov beli eleksir razlil v njegovem grlu; vsakič, ko je vstopil vanj; vsakič, ko sta obirala rože in pekla kruh; je deček odkril vse o svojem očetu in sebi. Naenkrat sta obe njegovi polovici ustvarjali krepke vezi in se povezovali, tista cvetoča polovica vrtnic je z žilami prepletala vezi z grobo delovsko polovico. Njegovi možgani so bili skoraj popolna celota in vsakič, ko je deček s svojim lastnikom obiskal mesto in se v pijani orgiji združil z ostalimi sužnji, je celota v njegovi glavi cvetela in razširjala cvetni prah po celem telesu. Dečkovi lasje so se počasi otresali vseh barv, ki so jih pridobili z življenjem in se vrnili k osnovni svetlo rjavi barvi, ki jo je skoraj pozabil. Bolečina prometne nesreče, ki jo je preživel, je izginjala in vse rane razpočene lobanje so se celile. Novi Človek je nastajal v tem dečku in imenoval se je moški. Šele takrat, ko je ta moški vzljubil življenje s sužnji in prebolel vse notranje razcepljenosti in bolečine, je razumel, kakšno bolečino doživljajo soljudje. Šele takrat se je zavedel vrednote Človeka in da Človek živi življenje posvečeno sočloveku. Živi v naših stanovanjih, spi v naših posteljah in z nami v galerijah občuduje umetnine. Človek ne potrebuje občudovanja, zgolj ljubezen zadostuje. Človek je ideal človekove najgloblje topline.
Človek rjavih las se je zavedel, da poezija in vrtnice nimajo smisla, če zrastejo iz semena trpljenja. Opazoval je trdo delo, bolečino in pomankanje revnih temnopoltih sužnjev in sedaj se je kljub svoji svetli koži zavedal da je eden izmed njih. Kljub temu da jim je pomagal, jih zabaval, spal z njimi in z njimi v tistih redkih trenutkih tudi sanjaril, je vedel, da to ni dovolj. Spremeniti mora to sužnjelastniško kraljestvo in takrat, v tisti celoti, se je zavedel da se mora, kot je obljubil, vrniti k princeski in ji povedati za bolečino ljudi. Ker so njegove golobice že davno umrle, se je moral do gradu odpraviti po drugi poti - in sicer skozi mrzlo snežno gorovje.

***
Že dve leti je hodil po snegu, že dve leti ga je kot piton ovijal siv volnen šal, že dve leti je jedel ostanke prigrizkov, ki si jih je prinesel s seboj na potovanje in že dve leti je pil beli vrtnični čaj, ki mu ga je podarila princeska. Vsak dan je bil težji, vsak dan so bili snežni viharji bolj podivjani, vsak dan je bil sneg bolj oster, vsan dan je bil neskončost. Njegove noge so bile tanke in na njih čutil je težo lastnega peresnega telesa. Njegov bel obraz je bil luskast in izsušen, njegove ustnice so bile grobe kakor roke sužnjev, njegove oči je sneg potemnil v temno jezero podzemlja. Vendar - vedel je, da na koncu težke poti čaka nekaj, kar je doživelo bore malo ljudi. Vedel je, da na koncu te poti čaka tisto, o čemer jso govorili Kristus, Buda, mučeniki. Počasi se je prepustil mrazu in se odrekel mislim. Namreč ravno misli so ga ubijale, vsakič, ko je razmišljal, kako je mraz nevzdržen, je hodil težje in ko je nehal razmišljati, je izgubil težo, ki je upočasnila njegove korake. Takrat je bil samo eno s svetlobo sonca in lune, hladom snega in petjem gora. V tisti samoti, v tistem pomankanju je odkril tisto, kar je pogrešal v umetninah in sočloveku, odkril je mir in tišino in ljubezen do enotnosti narave. Dve leti sta postali sedem in sedem let se je spremenilo v desetletja. Njegovi rjavi lasje so postali beli kakor sneg in njegovo telo je izgubljalo samo sebe. Vendar tista večna praznina Boga in trenutka je ostajala. Ta pot je bila tista, ki ga je ustvarila. Ta pot je bila tista, ki je važna. Cilj je pozabil.

***
Ko je prispel v globino alp in pozdravil reko, črede ovac in gole pastirje, ko je pojedel svoj prvi kos kruha, ko je pobožal glave te nove oblike ljudi, to niso bili niti sužnji, niti princese. Bile so družine z otroci in svobodo. Družine z ovcami in kozami, ki jih niso jedli, vendar so z njimi delili hrano. To so bile družine svobodnih ljudi in oni so bili inspiracija za to, da bodo nekoč vsi, od princes do sužnjev, tako svobodni in enakopravni. Zaputil jih je kmalu, vendar s toplino v srcu. Nadaljeval je pot in čez neskončost prišel do prvega polja vrtnic, ga prečkal in se v njegovih dišečih parfumih izgubil. Nato je prišel do stolpa in ob njegovem velikem telesu iz kamenja je ležalo truplo mrtvega zmaja. Njegova prva in edina ljubezen je bila mrtva. Predolgo ga je čakala. Povzpel se je na stolp, v katerem so ležala trupla umetnin, ovenele vrtnice, krvaveče posteljnine in prazne kadi. Svoboda v tem gradu je že zdavnaj umrla in zato grad ni bil cilj, kajti oblast je suženj samega sebe in svoboda je zgolj v univerzumu glave. Dušeči stolp je porušil in vrtnicam sporočil pesem o svobodi, te so jo poročale druga drugi dokler čez nekaj dni ni prišla do plantaže sužnjev in jih osvobodila.
Utrujen je legel v objem vrtnične postelje in se pustil porazu spanca. Začutil je krila angelov in njeno prisotnost, dvignil se je v nebo, v večni rajski vrt.

***
Iz gorečega avta, so gasilci vzeli tri trupla. Mamo, očeta in sina.

Ne pozabi na snežno belega pava, ljubimca krvavečih vrtnic, ki je v trenutku dobil krila in postal beli golob. Videl sem ga in povedal mi je svojo zgodbo, povedal mi je o kraju v katerem raste iz oblak stkano cvetje. Njegova krila so bila kakor vila, ki sem jo nekoč ljubil.

Primavera

Zbudil se je iz rdeče omame, noč je dišala po maku in nebo je bilo jezero bolečine, ki jo je pustil za seboj. Okoli njega so bili rdeči cvetovi, vsi odprti proti lunini ličnici in nasmehu zvezd.

“Dolgo sem spal, travnik me je skoraj požrl.”

Mak se je prebudil iz meditacije in vsaka izmed rož je poljubila svojo sestro. Ponovile so za bledim dečkom:

“Umrl.”

Deček se je nasmehnil, njegove ustnice so bile rožnate in eno izmed deklet dišečih rastlin je vprašal: “Mar lahko vzamem kakšen tvoj cvet?”

“Pet.”

In deček je roži odrgal natanko pet cvetov, jih med dlanmi zdrobil in si ustvaril dišeče ličilo. Njegove ustnice so bile, namesto nedolžne rožnate, krvavo rdeče.

In cvet je v zameno vprašal: “Mar mi podariš malo svoje krvi.”

“Vzemi rubinaste vrvi …” je zašepetal in v ugodju zaprl oči in v zadihanem glasu zašepetal: “boli …”

Krvavečemu maku so zrasli novi cvetovi, cvetovi spleteni iz čiste ljubezni.

“Mar me ljubiš?” je vprašala roža.

“Mar ni nebo nekoliko lažje? In čas neskončen? Nisem več suženj misli, spal sem … Nekoga sem objel.”

Roža je zašepetala v nežnem ženskem glasu, kot znajo šepetati samo rože: “Ko si spal si objel dušo, in ko si umrl je v tebi ego zgorel.”

“In iz luči se je rodil Bog. Vidim ga.”

Odtrgal je rožo, počasi stopal po vrtu in sledil lunini svetlobi. BIl je lahek kakor je lahka duša in ni bilo teže misli, ki bi ga ovirala, mu okoli vratu privezala težke verige in ga kot sužnja ljubila v bolečini. Roža v njegovi roki je rasla in ga kot udav objela. Pojubila ga je na vrat in za sabo pustila odtis makovega rdečila.

“Ne boj se smrti, nisi lastnik svojega življenja, življenje je vredota in luč, ki ti jo je podaril Vir. Jokati za osvobojeno dušo je neumno.”

“Autunno.” je zašepetala roža.

Lara Rose je bila najsvetlejša zvezda na Hollywoodskem nebu, utripala je kakor žarnica na smrtni postelji stropa, sijala kakor sonce, ki se zjutraj dvigne na Orientu. Imela je kožo belo kakor jedro kokosovega oreha, ustnice polne krvi življenja in dolge črne lase z vonjem mandljevih cvetov, ki minevajo v vročem belem čaju. Ko je tiste noči tekla v gozd Estetike je bila oblečena v rdečo Valentino obleko na kateri se je razširila luža krvi. Tekla je s solzami v očeh in počasi minevala.
“Ne morem dihat, ne morem dihat.” si je šepetala v solzah.
Tekla je, prebudila nimfe iz spanca, metulje pohodila in volkove privabila k petju. Vampirji, ki so se dvigali proti nebu so jo opazovali in se komaj zadrževali ob krvi, ki je tekla iz nje in se razlila po travi kakor sončna svetloba po jutru. Tekla je in jokala in Olimp je spremljal vsak njen korak, gledali so jo in jo obsojali za zločin, ki ga je storila. Ubiti zarodek pomeni ubiti svetlobo lune, ubiti človeka pomeni ubiti svetlobo sonca. A Rose ni imela izbire, želela živeti, želela je ljubiti Muze, želela je kapljice parfuma na svojem gladkem ravnem trebuhu. In boginja se je počasi odločila, za tisto, ki je življenja ubila je ista kazen, kakor za Narcisa.

Lara je tekla in prišla ven iz gozdne ulice dreves Lepote, takrat je zagledala jezero, tisto jezero v katerem je utonila Lepota. Počasi je stopala, vohala sivkin vonj kapljic in se kakor Venera počasi sklonila in pogledala v jezero.
Namesto sebe je v njem videla vrtnico, vrtnico rubinastih cvetov, vrtnico dolgega zelenega vratu okoli katerega se kot nakit dviguje trnje. Začudena je opazovala dalje in jezero je bilo naenkrat rdeče, kri se je vanj razlila. Ko je dvignila pogled proti luni je vedela da se je sama v vrtnico spremenila in kri, ki je tekla je iz nje je bilo tisto kar je ostalo od otroka. Umrla je gozdu.

Ko se je zbudila je bil dan, Helij je sijal kakor sončnica in nebo je bilo zlato kakor Klimtova oljna slika. Svoje cvetove si je kot vsako jutro umila in izprala dišečo kri. Utrujena je zaprla oči in razmišljala o življenju, ki je minilo. Spominjala se je maminega odhoda, ko je zapustila veliko belo hišo, ki so jo nekoč imenovali dom. Spominjala se je trenutka, ko je prvič kupila fotografijo Marilyn Monroe in jo na pohištvo prilepila kot zrcalo svoje duše. In spominjala se je, ko je prvič vstopila v butik nad katerim je z zlatim napisom pisalo Valentino, vse je dišalo po mošusi.
Odprla je oči in takrat je prvič odkrila da ni sama, takrat je prvič odkrila da tudi drugi trpijo in da so cvetlice razširjene po celem gozdu. Okoli nje so bile bele vrtnice mladih deviških nun, ki so jokale za izgubljeno ljubeznijo, orhideje tistih, ki so si z rdečilom ličile otroške obraze in ena roža, ki ni bila podobna ostalim.
Namreč v gozdu je bila ena samcata Narcisa, ki je vedno strmela v svoj odsev. Vsakič, ko je romantično vzdihnila nad svojo lepoto je Echo še trikrat ponovila njen vzdih, ga prijela v drobne nevidne roke in ga vsakemu smrtniku nosila v uho.
Narcisa je bila najlepša izmed rož, vendar najbolj žalostna.

“Pozdravljen.” je rekla Lara.

“Kako prelepo bi bilo biti dojenček.”

“Da, vedno sem želela biti otrok.” se je nasmejala vrtnica Rose in zadišala kakor da bi sama nosila parfum tisočerih damaščanskih vrtnic.

“Ne …” je zmomljala Narcisa, “narobe si me razumela. Rekel sem dojenček, to je nekaj popolnoma drugačnega, nekaj neodkritega, kako je ko ljubiš nekoga bolj kot sebe, ko ljubiš mamo …”

“Kdo si?”

“Nihče. Nekoč sem bil lep.”

Rdeča roža se je nasmejala, redkokatera roža ni cenila svoje lepote. Saj ravno rože so ljubimke same sebi, samo za lastno lepoto živijo, samo za svoje občudovalce dišijo in ko se postarajo hitro ovenijo.

“Zelo si lep.”

Narcisa je dvignila glavo in ugledala vrtnico, takrat se je nekaj v njej spremenilo in prvikrat je zadišala in svoj vonj drugi roži oddala kot poljub. Počasi je poravnala svojo hrbtenico in pogledala vrtnico v njeno bistvo.

“Moje ime je Narcis. In ti si?”

“Lara.” je odgovirla rdeča vrtnica.

“Ljubim te.” je zašepetala Narcisa.

***
Roži sta se zbližali, si svoje vratove druga ob drugo ovili in vsako noč, ko se je soncu potopilo sta namesto rož stali dve zvezdi iz človeški krvi. Svetlolasec z belo narcisno kožo in polnimi ustnicami in zvezda dolgih črnih las. A najlepša je bila metarfoza, pogled na rdečo samovšečno vrtnico, ki je postala pravi človek v rdeči svileni obleki. In tudi preobrazba Narcise, ki je postala goli grški deček.

“Pobegniva iz prekletega gozda Estetike, rešiva se Lepote in začniva ljubiti.” je rekel Narcis, ko je v roki držal roko zvezde. Božal je njeno svileno kožo in ji v očeh poiskal vse strahove in jih osvobodil kakor srečen človek osvobodi ujeto ptico.

Rose je pokimala in mu obljubila da naslednjič, ko se bo luna dvignila, bosta tekla iz življenja. Tisto noč sta se v eno bitje združila in postala eterično olje, ki ga bogovi prižigajo zjutraj v svojih dvoranah.

***
Luna se je dvignila in cvetovi Narcise so dobivali barvo kože, iz dolgega vratu so rasle noge in jedro znotraj cvetov je postalo človeška glava. Iz vrtnice se je dvigala rdeča svilena obleka in iz v njej se je rodilo žensko telo.
Pogledala sta si v oči in si pokimala. Pričela sta teči, hitro in kmalu sta zapustila območje jezera. Tekla sta in tekla, se spotikala ob živali in padala. A tudi padec je del življenja. Tekla sta skozi ulico dreves, skozi ulico divjih trav in skozi reke. Tekla sta in tekla in takrat je Larino telo utrujeno padlo na tla.
“Kaj je?” je začuden vprašal Narcis. Pogledal je svojo vrtnico in ona je krvavela, kri je kmalu požrla celotno obleko in tudi njene svilene noge so bile rdeče.
“Trebuh me boli.” je zamomljala Rose. In takrat se je spomnila maminih besed, ko je odhajala iz hiše. Takrat se je spomnila prekletstva svoje lepote. Takrat se je spomnila da v telesu njene lepote vsako seme ljubezni izkrvavi. Takrat se je spomnila prekletsva bogov, na parfumsko življenje je bila prekleta in vsak otrok v njej je zgorel. Umetnik je ljubimec samega sebe. Vsakič, ko čisto ljubezen v sebi ubije na njem zasije v lepoti novi cvet.

A tokrat je od deklice ostala le kri. Preveč je ljubila.

Sklonil se je na kolena in se z jezikom dotikal krvi na tleh, poljubljal je nosilko življenja in jo pil kakor vino bogov.

***
Nekateri pravijo da so v jedru mrzlega mesta umrlih zvezd videli Narcisa. Pravijo da naj bi se mladenič, sin lepote, osvobodil svojega rožnega telesa. Danes je zvezda lepote, prerok ljubezni v času plastike. A nekateri se bojijo in zgoroženo šepetajo da so na dečkovem vratu videli ugriz v obliki vrtnice.

Rana ljubezni nikoli ne zbledi.

V tebi se razlijem kot parfum
Vsak užitek boli
Vse kar puščam za sabo diši
In iz stekleničke priteče nedolžna kri
Žrtvovano otroštvo v plamenih gori

Parfumski deček svoj prvi izdelek v svetišču Afroditi podari

Paris je, vse odkar je prišel v New York, v njem živel nenavadno dvojno življenje. Meglena jutra je prespal in se v majhnem najetem stanovanju zbudil s popoldnevom. Vsakič, ko se je zbudil se je zbudil v ličilu včerajšnjega dne in bolj omamljen kot prejšnje jutro. Pod tušem se je njegova maska stopila in kot dež ličil kabuki gledališča tekla po njegovem vlažnem telesu. Nato se je ponavadi odpravil na eno izmed Brodwayskih avdicij in bil do konca popoldneva zavrnjen, češ da je njegova umetnost preveč teatralna in je videti kot pav na ekstaziju. Paris je potem nekaj minut klel svojo usodo in se odpravil na zajtrk v majhno indijsko kavarno ali tisto restvracijo v kitajski četrti.
Nato se je utrujen od svojega življenja vrnil v drobno stanovanje, ki ga je sedaj verjetno zasedel njegov cimer s svojimi tragičnimi dekleti, ki so bile večinoma narkomanke, seksualno zmedene slikarke in mladoletne manekenke. Paris se je kot ponavadi zaprl v kopalnico, kjer se je z ličili, ki jih je ukradel iz maminega luksznega apartmaja v Barceloni, spremenil v svoj tranzvestitski alter ego.

Ime dekleta, v katerega se je spremenil, je bilo identično njegovemu in modro svetleče krilce, ki ga je oblekel, je razkrilo suhljate obrite noge, ki so jih skinny jeans zakrile. Ko se je njegova sprememba končala, se je v cenenih lakastih čevljih z visoko peto odpravil na delo. Taksist, ki ga je peljal v četrt užitkov, ga je oboževal in si želel biti vsaka kapljica parfuma Coco na njegovem telesu. A ko se je Paris na tisti prvi pomladni dan peljal na svoje delovno mesto, ni niti sanjal, da bo kot tranzvestiska prostitutka dobil to čast in spoznal religijo mnogo intimneje, kot kateri koli poželjivi fantek njegovih let.

Taksist ga je ustavil v mračni ulici, Paris ga je poljubil na lice in zbežal, kot da bi prvič ne plačal za vožnjo. Nato je v petkah tekel po ulici in ujel svoje stalno mesto, preden bi si ga prisvojila Sahara.
Prostitutke so vsak dan srečale bolj nenavadne ljudi kot prejšnji dan. Trenutno so ulico oblegali študentje likovne akademije, ki jih je očitno obsedli pobegli duši Davida Bowieja in Courtney Love, potem so jim sledili bogati dediči New Yorške elite, ki jim je Paris nekoč davno pripadal sam.
Nato se je zgodilo nekaj nenavadnega, v cigaretnem dimu, vonju svežega heroina, v ostankih rdečil v barvi fuksije se je znašlo nenavadno bitje. Počasi je temno ulico obsijala nenavadna svetloba, ki je prišla iz oblakov in osvetlila vsakega posameznika globoko v njegovi notranjosti, prodrla je globoko v njegovo kri, ki je nosila njegovo čisto ali luknjasto dušo. Ulico je obdal nenavaden mraz, mraz ki je prodrl skozi pore ljudi in vstopil globoko vanje, jih spremenil samo za trenutek. Jim za trenutek zbudil drobce empatije, ki so ostali v izdanih ljudeh, v narkomanih, v prostitutkah. Za trenutek je mraz in svetloba v ljudeh zbudilo tisto najbolj čisto, tisto zlato, iz katerega smo ustvarjeni in kateremu smo bili primešali manjvredne kovine. Za trenutek so ljudje sijali v svetlobi, ki je prihajala iz njih, kakor univerzalna lepota.

Paris je zaprl oči in zdelo se mu je, kot da bi spal na svileni postelji, kot da bi se utapljal v kopeli iz vrtnic, kakor da bi ga odišavila vanilija in vse čute v njem prebudila.
Takrat se je na ulici užitkov ustavil drag avto in iz njega je izstopila tista svetloba, o kateri so govorili srednjeveški pesniki, ko so opisovali raj. Tista svetloba, ki je viteze k ljubezni napeljala in jih pogubila. Iz avtomobila je vstopil moški, katerega koža je bila bela kakor seme, ki ga ljubimec iz ljubezni podari ljubljeni. Imel je svetle kodraste lase, droben nosek in drobne ustnice. Imel je sinje oči z dolgimi prozornimi trpalnicami in Paris bi lahko prisegel, da iz njegove Tom Ford obleke rastejo prozorna angelska krila. Njegov nasmeh je bil nasmeh, ki ga ima na portretih Devica Marija in njegove oči so bile oči Mesije, ko izdihne na križu.

Bil je angel, angel v človeški preobleki, angel s človeškim parfumom in z usnjenimi rokavicami, ki skrivajo božje roke. Hodil je počasi in lahkotno, kot da bi hodil po vodi in stopal je v ritmu glasbe nebes. Bil je kot odrešenik v bordelu, kot božja ovca v klavnici. Imel je drobne gubice okoli nasmeha na ustnicah, njegovo čelo je bilo gladko kakor koža dojenčka in dišal je kot sveže obrana sivka. Počasi je stopal proti Parisu, njegovi dolgi črni kodrasti lasulji, njegovem modrem senčilu in črnem črtalu. Počasi je stopal in oddajal hlad, ki je vsakega človeka zamrznil in ga spremenil v taleči se led. Paris se je tresel, ko je čutil njegova krila, ki so ga skoraj dvignila v zrak. Bil je kot labod, ponosen in proti nebu vzdignjen in stopal je proti njemu, nečistemu in grešnemu. Bil je čisto ob njem in Paris si je želel biti v njegovi koži kot v zaledenelem jezeru, ki bi ga stopil. Želel si je biti njegova narcisa, cvetovi posuti po angelskem telesu.

“Bi šla z mano?” je vprašal popolni.
Paris je obnemel, tresel se je in želel je jokati kot deček, ki je padel s kolesa. Bil je tako droben ob njegovi veličini, vešča ob ognju.
“Kako ti je ime?” je vprašal Paris.
“Angel.”

***

Počasi se je zbujal iz opijata, zmeden je gledal v mračno stanovanje s portreti krvavih fantov, fantov brez spolnih udov in deklet, na katerih so ugašene cigarete. Mrak je objel New York in vse je bilo temno, ničesar se ni spominjal. Vse ga je bolelo in na njegovem telesu so bile rane, njegove noge so bile krvave, njegove roke zvezane, njegov obraz je bil zatekel in drobna majhna ritka, na kateri je ležal, je bila največji izvir bolečine. Ni se spominjal kaj se je zgodilo, kdo mu je zadajal rane, kdo ga je prisilil da je kot pes hodil po stanovanju, kdo mu je v usta tlačil dolarske bankovce in mu pljuval v obraz. Ni se spominjal ničesar, vedel je, da je nekdo pretiraval s to sadistično igrico in želel se je samo izvleči, vzeti denar in se zbuditi na avdiciji, ki ga čaka jutri. A njegovo telo je bilo še vedno v hudih bolečinah in ni se mogel premikati.

Zvezan je ležal na tleh in čakal.

Zaprl je oči in počasi je v njegov um prišla megla in z njo svetloba ter hlad včerajšnjega dne. Spominjal se je nekoga, nečesa božanskega. Nečesa s krili, mar ni z njim zapustil ulico? Kje je sedaj? Morda je samo govoril z njim in ga nato pustil da je odšel z drugim moškim. Ničesar se ni spominjal, v njegovem umu je videl samo svetlobo, samo svetost, ki ga je ganila včeraj in sedaj, ko je krvavel in ga je bolel vsak centimeter njegove kože, si je želel, da bi se ga ta svetloba dotaknila in ga spremenila. Svetloba bi ga morala rešiti, a ga je potisnila še globlje in sedaj se je utapljal.

Odprl je oči in pred sabo je zagledal svetlega moškega, z belimi lasmi in sinjimi očmi s Kristusovo bolečino. Ko je stopal proti njemu, se je počutil kot da proti njemu stopa hladna nevihta, v kateri bi želel umreti. Snežna nevihta, v kateri bi umrl in se rodil kot svetnik.

“Angel, si to ti? Prosim pomagaj mi. Nekdo me je zvezal … Oprosti, ker nisem včeraj odšel s teboj.”

A tedaj je megla v Parisovi glavi izgubila gostoto, skoraj jasno je videl včerajšnji dan in se ga skoraj popolnoma spominjal. Mar ni bil ravno Angel tisti, s katerim je zapustil ulico? Mar ga ni odpeljal v svoje stanovanje? In potem … potem je rekel naj se sleče in hodi po stanovanju kot kužek, mar ni celo rekel, ali ga moti, če nanj pošlje svoje pse? Potem je bil vse bolj zmešan; mu je on prizadel to bolečino?

“Angel …” je s solzami v grlu zamomljal Paris.

Moški se je vrgel nanj in ga začel dušiti, solze, ki so kapljale na njegove usnjene rokavice, ga niso ganile. Ni ga ganilo niti to, ko je kričal njegovo ime. Ko je z zadnjo sapo v pljučih rekel, da ga ljubi. Ni ga ganilo, želel si ga je mrtvega. Da, to ga je najbolj vzburjalo; to da z njegovim mrzlim sivim telesom počne kar hoče, da s svojim semenom zapolni tisto kar je mrtvo in vanj vbrizga življenje. Da bi bil z njim, samo z njim, da ga nikoli ne bi zapustil. Da mu nikoli ne bi rekel da ga boli. Da mu nikoli ne bi rekel da je ničvreden, da je grd, da je debel. Da ga nikoli ne bi prizadel.

Paris je izdihnil in zdelo se je, kakor da bi ga zapustila božanska svetloba.

***

Počutil se je tako umazanega, ko je jedel ostanke njegovega mesa. Ko mu je iz vrata pil kri, tako umazan je bil, poln krvi in ostankov telesa. Ampak bilo je tako toplo, kot takrat ko je prvič doživel vrhunec, ko je videl ležeče srnino truplo na cesti. Imel ga je v sebi, njegovo kri, nosilko njegove duše. Tako toplo je bilo, ko je vedel, da ga ima za vedno v sebi.
Nekdo je potrkal na vrata, obrisal se je okoli krvavih ust in se gol dvignil iz mrtvega telesa. Pogledal je skozi špranjo na vratih in bila je Melanie. Oblečena je bila v boemsko šik oblekico s svilenim francoskim šalom
“Lucifer!” se je nasmehnil dekliški glas.
Skoraj bi pozabil …

Zabava ob otvoritvi novega luksuznega butika se je skoraj že začela.