Vonj po tobaku

Pot do svetlobe

Izgubljena v pomladi. Vrača se jesen. Mi v rubinaste lase šepeta . A mene nikoli ni. Ukradeni so bili čevljci in oblast je bila dana zverem in jaz vsakič bolj izginjam, vsakič bolj vem kam grem.

Potisnem kamero si v obraz in v umetnost zlijem ves svoj strah, vsako jutro si bolečino narišem na obraz in vsaka kapljica moje krvi na ustnicah mi leži. Vsakič, ko mi podarjena sreča, jo častim, v cerkvi, njene izgube se bojim. Trpim z vsem sladkim in iščem izhod, trenutki so slike in jaz se zdim portret.

Jabolko

Vonj po plastiki, sladkorju in svežem kruhu je uhajal iz vrat supermarketa, a to je bilo povsem običajno. Običajno je bilo, da je sonce s svojimi žarki opeklo vsako poro človeške kože, in običajno je bilo, da so otroci okroglih ličk jokali, ker so jim mame odrekle čokolado. Tudi smrad po smogu in vonj po tobaku, vse je bilo običajno, vsaka molekula človeškega smrada v krvi, ki je izhlapevala v zraku, je bila običajna in vročica, ki je udarjala v srce je bila …

Na oddelku z belo tehniko je tistega popoldneva stal Bog, imel je smaragdno kožo s kačjimi luskami in z rubini namesto zenic. Imel je dolge platinaste lase in bele zobe, ki so se na svetlobi bleščali. Bil je lep in ni bil iz tega planeta.

Na drugi strani supermarketa, tam, kjer je stal oddelek z organsko hrano in prepovedanimi sadeži je stal Satan. Imel je črna krila, na katerih se je svetilo olje, ki se je vpijalo vanj. Imel je raven trebuh in dolge koščene noge, iz katerih je raslo vitko telo. Nad zagorelimi lici so stala bela sončna očala s črnimi okvirji in lasje so bili postriženi v strogi paž. Njegova barva las je bila tako bela, da se je zlivala z barvo politega riževega mleka, ki je ustvarjal ocean misli iz pekla.

Hudič je počasi korakal proti Bogu in ta je storil isto. Kmalu sta se poljubila in njuna slina je imela okus po sladkorni peni.

Takrat so bliskali paparaci in ljudje so vedeli: “Nekoč božanstva, sedaj zvezdi.”

Ekran se je ugasnil in nebesa je prekril mrak.

Slava je prepovedan sadež.

Sadež, ki nas ustvari močnejše od Avtoritete

Mrak in blato, vodina gostota je debelo krzno in to, kar diham je strup. Počasi odmiram, se tanjšam in počasi bledim, vsakič bolj mrtev se vam zdim. In čas se ustavi in potok sedaj je jezero in jezero luža. Mrtvi ste vsi okoli mene in svetloba se ne dotika umazane vode. Počasi se dušim, zapiram oči. Čakam na jutri, jutri, ko mene ni …

Svetloba se dotakne, prodre v pore kože in nekdaj mrtvo listje razcveti. Lužo lotosov cvet krasi.

Sintetično sonce

Ležala je na postelji, krvav madež na modri odeji in globina oceanske modrine jo je požirala. Njene misli so lebdele v zraku kot cigaretni dim in se na trenutke vrnile k svojemu viru. Takrat je bila njena koncentracija popolna.

Nikoli si ni mislila da bo tako ponižana, da bo padla tako nizko in da se ob vsem tem počutila tako popolna. Njegova roka je zapustila njeno belo kožo in posilstvo je bilo dokončano.

“Rada te mam.”

A takrat se je zgodilo nekaj, česar ni predvidela. Iz kostanjeve usnjene torbice je vzel mobitel in nekaj zamomral. Takrat jo je objela toplina fleša in obležala je mrtva. Njena slika – brez obraza. Njeno ime – Brezizrazna.

***

Fotografi so požirali njegovo šibko otroško telo, ki je bilo ujeto v visokega koščenega lepotca, katerega obraz je bil marmor in katerega oči ocean. Pretvarjal se je da ga iritirajo in jo držal za roko, iztegnil dlan pred obraz, češ da ga bliskanje moti.

Živel je za vsak trenutek fotografske svetlobe in bila je edina svetloba, ki jo je poznal. Edina svetloba, ki je bila primerljiva božji svetlobi smrti, ki mu je ukradla starše.

***

Padel je na tla, utrujen, brez kapljice življenja v svoji krvi, njegovi nohti so postajali vse šibkejši, lasje na glavi so začeli izpadati in obraz so požirale gube depresije, od katere je bežal kakor Alica iz realnosti. Vzela je fotoaparat in vedela je kaj ji je treba, začela je slikati dokler ni bila tema v prostoru zapolnjena s soncem fotoaparata in dokler niso njegove celice požrle vse do zadnje molecule svetlobe. Njegovo telo se je zbudilo in vstal je iz tal. Hodil je proti njej in bliskavica se je počasi umirjala, tema je prevladovala in dobro je videla njegove bele skuštrane lase in njegove modre solze na obrazu, ki je bil zopet porcelanast. Poljubil jo je, a drugega ji ni dal.

Nikoli ji ni dal druge strani fotoaparata, nikoli ji ni dal blišča. Le ta bi jo ubil, sužnju je oblast podarjena kot strup v hrani.

Črna luknja

V nezavest greva in jaz hočem vsak centimeter tvoje kože. V nezavest, neobstoj črne luknje pred nama. Poljubiš me in povabiš v smrt.

Jaz te porinem v praznino, ubijem vse, ki jih ljubim. Sebe pri življenju pustim, vsako noč po črni luknji hrepenim.

Moj um je čista svetloba

Vi bi radi moj obraz, moj krhek porcelan

Ga razbili, na koščke, množicam ga delili

Vi bi radi moje solze, moj mrzel stekleni lan

Jaz svojih solz, svojih laži nikoli ne dam

Vam lačnim živalim, čredam, brez vrednot

Ne dam svojih besed, svojih dobrot

Iz angelovih kril bi blazine napolnili

Moje krvi, moje ljubezni se napili

Prerok

Sonce je posijalo skozi okno in osvetlilo solze in njegov obraz je bil kakor obsijano nebo z zvezdami. To je zgodba poraženca, ki je ikona nebes postal, ki je vzel prestol soncu in vse naravne zakone prilagodil svojemu obstoju.
Ni bilo dolgo, ko je bila v njegovi pesti vsa galaksija in bil je eden izmed nadbitij. Ni bilo dolgo, ko je upravljal z bliščem kamer in lepoto manipuliral, ni bilo dolgo, ko je ljubezen odkril in si jo skopo doziral. Bil je slaven, ime na koncu vsakega jezika, slina vsakega poljuba in umazana zunanjost vsake misli. Odkril je zakon uspeha, ga ukradel in umoril vrednote ter postal bog. Njegova oblačila so bila vino mode, njegove besede medalija literature, njegovi problemi tobak traču.
Nekoč je bil obiskal grob svojih staršev, o mrzla je bila ta jesen, in se za vedno poslovil. S poljubi si je zapiral ustnice, ki so pljuvale obup in ni prosjačil več za smrt. Besede in stavki, kako morilec je, ga niso ganili. Poznal je smrt in jo cenil bolj kot življenje. Sladke spomine si z udarci je zabrisal in vse očitke je pogoltnil. Ni bil sirota, kmalu bo eksplodiral in postal najsvetlejša zvezda na nebu.
Bomba je tikala in kmalu je prišla sinfonija. Ogenj je bil njegova celica in eksplozija njegova kri, brez telesa sedaj na nebu vlada in stojijo vsi zakoni daleč pod njim, vsi nižji od njegovega blišča so kloni.

***
Bila je vas, vas daleč od francoskih alp, ki ni vedela za smrt zvezde. Zato je hodil po poti in bil je prostitutka vaščanom in smetem. Srečo jim je lahko poklonil le za tri minute, nato ga je zmanjkalo in telo ga je izdalo. Mana si je popravljala svoje črne kodre in si nad ustnico narisala piko, razočarana je bila nad bivšo zvezdo, nekoč novim soncem na obzorju. Felix se je grobo vrgel iz postelje in ji sledil, razočarana sta bila nad njegovim darom.
Sram ga je bilo, slavo staršem v grobu je obljubil, sedaj umrl bo kot smrtnik in šel v nebo. A obljubil si bo:
“Kot nova zvezda se vrnem.”

Masha

Prostitutka mojih sanj je bledolična
Črna okoli oči, njena kri po Moskvi mi diši
Krhka je, zlatih las, s svojo bolečino me gosti
Vse je predstava, le utrinek misli, mrzli prsti
S krvjo se podpiše, Masha, poleg imena srček nariše

Bol ni škrlatna

V njegovih očeh je kraljeval delikaten odtenek čokoladno vijoličaste barve in take so bile tudi solze, ki so prihajale iz njih. Namreč bolečina ni čustvo, trenutek razbitosti, vendar stanje duha, ki traja stoletja in se nikoli ne zaceli. Nikoli se ne spremeni, metamorfira, tako kot vse stvari v življenj se le spreminja in kot človek iz primata z evolucijo postaja vedno bolj kompleksna, vedno manj opazna, vedno manj očitna, vsakič bolj ostra, vsakič bolj skrita.
Nebo je bilo prekrito z zvezdami, ki so bile droben shimmer na globoki modri kompleksni barvni podlagi in vsaka izmed zvezd je bila mrtva že tisoče let. Vsaka mrtva s smrtjo njegovega srca, vsaka je sijala, le zato, ker človeško bitje sije in živi še tisočletja po smrti, kot zvezda, katere svetloba nam je oddaljena in skrita. Skrita, kakor smrt, ki se pojavi ob bolečini, ob osebi, ki jo spremljamo, se je dotikamo, katerih ustnice so nam ljube, čeprav ne obstaja.
V mokro globino luže je stopila mačja noga, njene barve niso bile kompleksne, kakor zvezde, solze in bolečina. Bila je preprosto mat črna in njeno krzno ni imelo niti odtenka drugih barv, čeprav je nebesom kraljeval severni sij. Žival je počasi izgubljala svojo podobo in glava je bila vedno bolj podobna kozji, le da je bila človeška. Noge so rasle in kmalu je bila hišna ljubljenka dovolj velika da bi bila primerljiva s človeško pomembnostjo. A bila je več, bila je višja, s tanjšimi elegantnješimi nogami in brez prostorske omejitve, bila je delikatnejša, bolj krhka, bolj elegantna, bolj svilena, manj trda in bolj vodena. Bila je hudič in v rokah je držala modro jabolko.
Obrnil se je.
“Dolgo je trajalo da sem tako sam kot sem trenutno. Bilo je veliko smrti in mnogo prijateljstev izgubljenih, da sem tako sam, kot zdaj …”
“A vedno si bil prav tako sam, kot si zdaj. ” je odgovoril hudič.
“Lahko se ubijem,” je predlagal.
Hudič se je nasmehnil: “In odkriješ da ni smrti?”
“Pa pekel?” je vprašal.
“Oh, pekel, pekel je mrtev. Mrtva so nebesa, dolga so leta odkar je umrla glavna avtoriteta.”
“Bog je mrtev?” bil je šokiran.
“Sam si svoj bog in bog je mrtev.”
“In to je smrt?”
“Smrt ne obstaja.”
Po življenju odrastemo, preživimo obdobje telesa, nadaljujemo z razvojem in postanemo več kot obstoj. Da bi dosegli to, potrebujemo bolečino, ki nas ubije in nam pokaže da smo le ena izmed mrtvih zvezd, ki sije.

Miu

Odsev trinajstletnice v krilu
Je slika kraljice v poletu
Rubinaste ustnice na skrivaj
Odprte na stežaj so sanje in slina
Nekoč otroška milina sedaj je moč
Solze so preteklost, z rdečo šminko riše si pot
Napačna se bo lesketala, najtežjo je izbrala