Kako lepo si cvetel včeraj
kot kokainsko bela naricsa
zbog trnja sem te umazal s krvjo
in ti si še naprej cvetel in cvetel
14. Feb 2012
27. Jan 2012
25. Jan 2012
Stojim v kopalnici, ob meni je deklica, ki sem ji bil posodil svoje genitalije, in fant, ki sem mu bil posodil svoj obraz.
»Joj, kako naveličana sem tega sveta.« reče deklica in si zobe premaže z vazelinom. Izprazni se in pazi, da ji nič ne pristane na dolgih rožnatih laskih, spletenih v kitke. Ima belo porcelanasto kožo, ki vpija svetlobo v kopalnici in omračuje naš svet.
»Svet se me je naveličal.” reče rjavolasi deček bronastih mišičastih rok in prozornih ustnic, skozi katere se vidi ocean krvi.
»Je kislina prodrla skozi parafin?” zaskrbljeno vpraša deklič. Nihče ji ne odgovori, nihče ni poslušal. In ne, zobje so ostali neomadeževani.
Sprašujem se, zakaj sem svojo lepoto podaril tema dvema golaznima. Zgrabil bi ju za tista ozka vratova in ju davil, dokler ne bi zenice ugasnile kakor film. Ta misel me zabava še nekaj minut.
Ali bi se na koncu v njunih očeh zavrteli beli napisi?
Genitalije je doniral Hov Hov? Obraz je ustvaril Mjav Mjav?
Medmet zamenjaj z mojim imenom, najbrž je shranjeno v sefu.
Punčka se še naprej zabava s filozofijo: “Svet se je naveličal sam sebe.”
In jaz odprem sef spomina.
*
Veruschka je za menoj in me grabi za lase. Okoli pasu ima ovito nekaj črnega, kar prodira vame. Sproščam se in bolečino kot alkimist spreminjam v užitek.
Močneje me grabi za lase in hitreje potiska vame. Njeni rožnati, v kitke spleti lasje, se svetlijo kot krzno plenilca.
Pozabljam svoje ime in matematične formule, ki so prodirale vame to dopoldne, in se prepuščam Veruschkini spretnosti. Prime me za ud, me zadovoljuje in ko končam, me vrže ob tla.
»Mar sploh kaj čutiš, ko penetriraš vame?«
Veruschka razmišlja medtem, ko si zobe prekriva s plastjo vazelina. »Fizično res ne, vendar fizično nikoli ne čutim ničesar.«
To je res. Vsaka družba vlada svojim množicam s takšno in drugačno kastracijo. Kastracija uma, kastracija duha, kastracija intelekta.
Obrezovanje predšolske deklice v ulici pred vrtcem, z rokavičko v ustih.
Kastrirane vrtnice v lepem belem zaporu.
»Naveličanost se je naveličala sveta.« nadaljuje z bistroumnostjo fantič.
Kako zelo rad bi mu razbil zobe. Zobek po zobek, počasi kot, da bi trgal peresa lastovki, a je ne bi želel zbuditi iz smrtnega spanca. Pred letom sem mu posodil svoj obraz, rekel sem naj pazi nanj, vendar ga je zapil, ga nastavljal soncu in ga z zrakom umazal.
Vendar deklice, ki ležijo na tem obrazu, sploh ne opazijo razlike.
Najbrž sem preveč zaščitniški.
»Rad bi nazaj.«
Gluho filozofiranje se odpre zvoku. Deklica in deček prisluhneta grožnji. Da, želim si nazaj svoj libido in svojo lepoto.
»Ha, Michelangelo bi rad nazaj strop, ki ga je za druge poslikal.” reče deklica.
Neustrezna primerjava, ta obraz in ta ud sem vzgojil sam in vse to je raslo na meni, preden sem ju zavrgel. In nikoli nisem bil nagrajen za svoje darilce.
»Saj je vendar logično, kako ničvreden je bil ta obraz, preden si mi ga podaril. Bil je umazan s tvojo dušo in zlorabljen s tvojimi čustvi, ki so ga krasila. Obraz živčnega zloma, obraz posttravmatskega stresa … Bruh.”
Zadnja beseda deklico prebudi iz budnega sna. Zobe si zopet prične prikrivati z vazelinko.
*
Na kolenih sem. Gustav odpne zadrgo in odprem usta, vendar me z roko ustavi. Prične mi božati čelo.
»Kako lep obraz imaš, vsi ga spregledajo.”
Nato me zgrabi za lase in odprem usta.
Gustav je karakterno privlačen deček z lepo postavo. Gustav je deček, ki v sladkorno peno skriva svojo tragedijo. Gustav je črna luknja za podhranjene deklice.
Ko konča, me zabriše na tla.
Sedaj sledi dramatičen monolog, svetloba postane melanholično modra.
»Kaj mi služi moj libido in obraz, ko pa je vendar suženj teh okrutnih čustev …?«
Blablabla, lirično stiliziran patos, ki se konča z retoričnim vprašanjem o človeškem bivanju. Sasha Grey je v tem filmu res prepričljiva, ko s plastičnim prašičjim nosom na obrazu nadaljuje z oralnim seksom.
Prodan libido in obraz, ker duše nihče več noče.
27. Dec 2011
To ni nobena novela. Predvsem so iztrgane strani iz Strindbergovih dram, spete z reklamami za serum proti staranju, spete s članki o genocidih in umorom v predmestju, spete z Mein Kampf, spete z editorialom Sashe Pivovarove za V magazine, spete s slikami blondinke z umetnim oprsjem, iztrgane iz Penthouse magazine, spete z mojo kartoteko, bla bla bla bla bla bla ….
Drobne transparentne steklene hiške, v katerih je mogoče videti človeško goloto, ki jo požira kolektivna samota. V eni izmed teh hišk sem jaz. Gol, tri ure po živčnem zlomu. Lističi za čiščenje por na nosu, 6% glikolna kislina, tonik z izvlečkom acerole, serum proti staranju, čistilno mleko brez dišav in barvil.
3 ure in 30 minut po živčnem zlomu: popoln bledikav obraz brez večjih nepravilnosti. Brez kakršnih koli nepravilnosti. Brez izraza čustev. Mar čustva prištevamo k nepravilnostim? Če ti zgubajo čelo in ustvarijo smejalne gubice, zagotovo.
To ni nobena novela. To je sovjetski art film z ugasnjenim zvokom preko katerega kriči nova pesem Kanye Westa. Predvsem pa ni sentimentalno potovanje v mojo intimo.
*
Skozi utrujene post-nervous breakdown oči vidim Bette Davis. In ne tisto Bette Davis iz All About Eve. Mizanscena je skupinska psihoterapija za mlade in čedne transeksualke, ki se poskušajo znajti v post-spremenile-smo-si-spol svetu. Vse imajo imena mrtvih Hollywoodskih zvezd. Marlene, Judy, Marilyn, Joan, bla bla bla ….
Bette je najlepša. Ima tiste ostre sovjetske poteze, zmešane s Hollywoodsko nežnostjo v očeh z umetno lepoto Kabuki teatra. Bette je edina oseba, ki ljubi vsako izmed mojih napak, bolj kot ljubijo verniki vsako Kristusovo čistost. Šele Bette je dala resničen smisel frazi »moje napake so moje popolnosti«. Frazi, ki je bila mantra vsa ta leta.
Bette kadi tanke cigarete v starinski cigaretnici, vedno pušča odtise šminke (ki je v resnici mat temno rdeča šminka zmešana z bleščečim belim pigmentom zmešana z vijoličnim senčilom, zmešana s krvjo, ki je pritekla iz ran, zmešana z bla bla bla bla bla …).
»Ko sem si spremenila spol, smo za kosilo jedli čokoladni sladoled.« se nasmehne Marlene. »Vsem se najbrž zdi to res nekaj običajnega, vendar mamica nikoli ne pusti čokolade. Celo življenje smo morali jesti vanilijev sladoled, ker so madeži skoraj neopazni. Šele, ko sem si spremenila spol, je mati ugotovila, da je madež, ki sem ga naredila družini tako ogromen, da ob njem zbledijo vse packe čokoladnega sladoleda.«
Smeh deklet v terapevtski skupini. Jedek smeh, ki požira stene in prostor. Vendar stene so steklene in transparentne. Vse v tem svetu je transparetno, intima je luskuz.
*
Konflikt modernega sveta ni več fasada, ki jo kažemo zunanjosti, ki je antagonist resnici, ki jo poskušamo skriti za fasado. Vsi vemo resnico. Pijane deklice na Facebook wallu, hospitalizem, odvisnost, nasilje v družini. Vse je tako grozljivo javno. Resnica je e-mail spam, ki nam ga v grlo potiska svet.
Bette se sleče in slika svojo novo pizdo. Objavila jo bo na internet in v solzah povedala prijateljicam, da ji je nekdo vdrl v telefon.
Vendar v modernem svetu nihče ne vdira. Nihče ne želi več vdirati, ker ve, da ne bo ničesar našel.
*
To ni novela. To je Goyin portret gole Maje, ki ga je nekdo s škarjami mutiliral in ga polepil po mestu namesto grafitov.
*
»Bla bla bla bla, oče me je posililil, bla bla bla bla, pes me je posilil, bla bla bla bla, moja nova pizda ne opravlja osnovnih funkcij, bla bla bla bla, ali lahko trans ženske posvajajo otroke, bla bla bla.«
Terapevtska skupina se nadaljuje. Bette je mirna in izgleda čudovito. Kontrola, ki jo ima nad svojimi čustvi, je čudovita. Namreč Bette si ni spremenila spola, popravila brade, vbrizgala maščobe v ličnice, dvignila obrvi, bla bla bla bla, zato, da bi tako vulgarno uničila celotno laž z resnico v neki debilni psihoterapiji.
Če plačaš tisoče dolarjev za novo fasado, je ne boš umazal s krvjo resnice.
*
»Kaj pa je resnica?« vpraša Bette, medtem ko si popravljam obraz.
3 ure in nekaj minut po živčnem zlomu. Z lističi si čistim pore in ona gleda celoten postopek. Moj ud je v dokaj zavidljivem stanju, v tistem stanju po orgazmu, ko še vedno ostane zapolnjen in lep, vendar ne v erekciji. V takem stanju je najbrž Chris Brown naredil tisto golo fotografijo.
Dejstvo je, da svet pozabi na partnersko nasilje, ko zagleda čudovitega tiča.
To splošno dejstvo lahko v tem trenutku generaliziram na Bette, ki z zatečenim obrazom gleda, kako si čistim pore.
To ni novela, to je pornografski film z Wagnerjevo glasbo.
*
Bette nima nobene izobrazbe. Bette in jaz sva doktorirala iz svojih osebnosti. Bette je doktorirana Bette in tudi jaz sem doktor sebe.
*
Psihoterapija se nadaljuje in sedaj je na vrsti Bette.
»Bette, bi želela kaj deliti s skupino?«
Bette se nasmehne in iz torbice izvleče še eno cigareto. Res, da se na psihoterapiji ne sme kaditi, vendar bom resnico prikrojil za estetske namene. Predstavljajte si, da se vse dogaja v petdesetih, ko je bilo kajenje zgolj lepa razvada. Vendar se ne dogaja v petdesetih, ker je Bette oblečena v Riccarda Tisci za Givenchy.
*
4 ure po živčnem zlomu. Moj obraz je popoln in Bette leži v kadi, na njej je lep deček z Bowie ličnicami in Marlon Brando postavo.
Moj ud je trd, tako kot moja zamrznjena čustva.
Ne pozabite, da je fasada transparentna, tako, da vsi vidijo kaj se dogaja.
Dejstvo pa je tudi, da je Bette samo koncept. Koncept zase in koncept zame. Lažno ime, lažen spolni organ, lažna lepota in predvsem ljubezen, ki nikoli ni bila in nikoli ni moja.
5 ur po živčnem zlomu.
6, 7, 8, 9, 10, 40, 88 ur po živčnem zlomu. Vse je bila blodnja. Bette ni bila nikoli zaljubljena vame, ker ni uspela dihati skozi fasado. Bette je edina v tem svetu, ki ni transparentna. Bette me je prosila, če grem lahko z njo na psihoterapijo, ker je vedela, da imam čez 30 minut tudi sam terapijo.
Vendar je Elizabeth moja preteklost, nikoli se nisem indetificiral s tistim spolnin udom, ozkimi rameni in bla bla bla. Spol sem pustil v tisti goreči transparentni hiši.
Jaz ljubim Bette in Bette ljubi mene, vendar sva oba tako grozljivo netransparentna. Ovita v fasade do te mere, da ne vidiva tujih src. Vsi drugi ljudje so nudisti, vendar midva sva čustveni trupli.
*
To ni novela, kajti novela ima nek centralni motiv in idejo. To je tisti trenutek, ko je Bette razlila stekleničko Poisona in prižgala vžigalnik.
To je zažig transpraretne fasade in vrnitev v zasebno samoto.
12. Dec 2011
Plašč z drobnimi luknjami (za katere vem samo jaz). Premalo gumbov je enako vratom brez kljuke.
Noben plašč ni za dve osebi.
5. Dec 2011
I.
Mrtvašnica.
Dve ženski trupli.
Mrtev okostnjak, oblečen v služkinjo in gnijoča deklica brez obraza.
Prižgejo se luči in osvetlijo vse grobnice.
Služkinja: Pardon, preslišala sem vašo zahtevo. Želite?
Lilith: Ogledalo. Da, ogledalo … prosim.
Služkinja (se nasmehne): Takoj.
Lilith (piše pismo ljubimcu): Dragi gospodič Apolon. Odkar ste odjezdili iz mojega budoarja, pogoltnem dvakrat več uspaval, kot bi sicer. Zjutraj se zbudim utrujena in prepotena, še vedno mi svetiš v noči …
Služkinja (z zlato uokvirjenim ogledalom v roki): Izvolite gospodarica.
Lilith (z otroškim, s pričakovanjem zapolnjenim pogledom): Čudovito. Mi podate tisti čopič na nočni omarici? (Hvaležno prime slikarsko orodje in prične). Danes si bom narisala nov obraz. Lepši, bolj pravilen nos. In manj pegic na ličkih. In tanjše, temnejše obrvi. In daljše trepalnice (prične slikati po zrcalu).
Čez slabo uro.
Služkinja: Oh, gospodična, kako lep obraz ste narisali!
Lilith: Kajne? (veselo) Joj, kakšno veselje mi predstavlja risanje obrazov na ogledalo! Odkar so mi srake iz prsta ukradle zaročni prstan in požrle obraz, je vse lažje! Joj, kako srečna sem! Kar jokala bi! In danes bom v budoarju prižgala svečke, zamižala s požrtimi očmi in si predstavljala božični kamin in vonj cimeta.
Služkinja: Kako čudovito! Resnično vas idealiziram, madame. In takšno idealiziranje je seveda upravičeno. Kljub temu, da ste brezobrazni in da ste v življenju zapravili vso ljubezen, ki vam jo je ponudilo Nebo, ste ostali srečni in v tej sreči neomadeževani!
Lilith (prične jokati od sreče): Joj, hvala, dragica! (iz torbice vzame majhno škatlico s srebrnimi tabletkami na kateri piše: Kontracepcija proti brezmadežnemu spočetju. Pogoltne.)
Služkinja vzame ogledalo in ga razbije.
Lilith (veselo hihitanje): In jutri si bom spet lahko naslikala novi obraz!
Grobnico požre svetloba. Spomin potuje nazaj. V čas življenja, v čas pred izgubo obraza.
***
II.
Deklica, ki je bila v prejšnji sceni brez obraza, ima sedaj lep bled obraz z rdečimi ustnicami, visokimi ličnicami in očmi v barvi kavnih zrn.
Za njo stoji Apolon. Želim ga opisati, vendar ne utegnem. Mizanscena je preprosta, črnina ovija oba lika in ne vidimo ničesar. Slišimo samo ploskanje, šumenje gledaliških listov, mestni avtobus in pijanca, ki je pravkar izbljuval brezmadežno spočetega Kristusa.
Lilith (nasmejano): Joj, kako čudovito je gledališče! Najrajši bi si vsak dan odlomila majhen košček hrbtenice, ga prodala ciganom in si kupila karto za katerokoli Shakespearovo dramo. In joj, kakšno lepo bitje sem videla v gledališču. Zagotovo je kralj Parnasa, zagotovo je bog svetlobe in miru.
Služkinja (samo breztelesen glas v temi): Tudi bogovi so sposobni vsaditi seme, iz katerega se v telesu razvijejo drobni sociopati.
Lilith: Ne. Tokrat bo drugače. Tokrat bo zares. Pustila bom bordel, hiralnico, stekelnico in strahove. Zares bom ljubila. To ne bo še en ceneni deček. (Lilith se obrne, prične hoditi proti Apolonu, ta jo prime za roko.)
III.
Noč, v kateri je deklica izgubila obraz.
Lilith stoji in v roki drži telefon. Mora odložiti, mora prenehati. Mora se vrniti nazaj v čas, ko je imela ob seboj figure plastičnih dečkov in prazne steklenice vina. Sicer ni bila izpolnjena, vendar je bila vsaj srečna. Če se preveč prlibližaš bogu, svetloba ti kmalu opeče kožo. In njena bela koža je bila polna opeklin.
Odloži slušalko, odloži Apolona.
Lilith: “Vsaj obdržala sem lepoto in poročni prstan. Veš, služkinja, rekla sva si, da bova živela z mačkami namesto otrok. In jaz ne bi kuhala, ker se bojim opeklin. Ostal mi bo spomin na poročne prisege in lep obraz, ki ga je nekoč poljubljal.”
Iz neba priletijo vrane, ji odgriznejo prstanec in požrejo obraz.
VI.
Mrtvašnica. Diši po svečah. Božični večer.
Lilith: “In takrat sem ugotovila. Ničesar ne potrebujem, da bi bila srečna. Vzemite mi ljubezen, vzemite obraz. Moja radost je nepremagljiva in preživela bo celo v mrtvašnici.”
Služkinja: “Tako je, Lilith. Hvala, ker sledite mojim nasvetom.”
Lilith (se nasmehne in vstane, pogleda služkinjo v obraz in jo objame): “Saj veš, da mi ne bi uspelo brez tebe. Tudi takrat, ko si bila najbolj kruta, si me želela samo naučiti neuničljive sreče.”
Služkinja (veselo) “Ponosna sem nate.”
Lilith (pogleda služkinjo): “Mi lahko prosim še enkrat prineseš ogledalo, mami?”
Zastor.
Dramatik pa bi vseeno rad poudaril, da Lilith ni ustvaril iz maščevalnosti. Lilith je zgolj kreacija, spomin na minulo obdobje in poslovilo od nekdanje ljubezni.
25. Okt 2011
24. Okt 2011
Heroin, kokain, halucinogene, ljubezen in religijo bi morali prodajati v lekarni – v lepih srebrnih škatlicah seveda. Na drugi strani škatlice bi bili napisani vsi stranski učinki.
Tudi umetnost bi si morali vbrizgavati kar v žilo, kdo pa ima čas za vse te filme.
23. Okt 2011
Madež postaja vse večji in širi se čez celotno površino obleke. Snejana izpusti prste in dvigne roko. Tako čudovita je; sneg namesto kože, dolgi zlati lasje, temno modre, skoraj črne, oči in strup namesto ustnic. Popravlja si pramen tistih čudovitih dolgih las, medtem ko svetloba prodre skozi bele zavese in osvetli njene ruske poteze. Čudovita je in zaveda se, da bo kmalu vsega konec. Vendar konec tako kot ona zamuja. Da vedno je zamudila, svoj rojstni dan, prvi zmenek in mojo usmrtitev. Prišla je pozno, pojavila se je, ko so se mi od utrujenosti zameglile oči in zabodla.
Poskušam izvleči nož iz trebuha. Bolečina je preveč intenzivna. Poskušam se čustveno ubiti, vsaj dokler se ne rešim rezila, ni potrebe po dvojni bolečini. Otopela sem. Izvlečem rezilo in ga usmerim proti zlatolasi boginji.
Zasmeje se. Oči si zakrije s črnim mrkom. Ne bi je mogla ubiti, preveč jo častim. Tako čudovita je s sončnimi očali, skoraj bolj temna so kot njene oči.
»Mi lahko posodiš mobitel?«
Pogleda me, tokrat najbolj direktno. Vidim se v njej; suhljat obraz, ki ga do polovice vratu uokvirjajo rjavi lasje. In te nagnusne rjave oči. Vendar ne čutim nobene povezanosti s tem odsevom, najbrž zaradi tega, ker ravnokar umiram.
»Zakaj?«
»Nekdo mora poklicati rešilca.« reče Snejana zdolgočaseno. Želi si popraviti šminko, zgolj iz navade, a ugotovi da so ustnice naličene popolno. Iz dolgčasa nanese še en sloj rubinov.
Nasmehnem se, vendar kmalu preneham. Vsako čustvo samo poveča bolečino, ki jo čutim v trebuhu. Izročim ji mobitel. Njeni dolgi prsti se za trenutek dotaknejo mojih, oslabljena od dotika padem na tla.
Vse se ovije v dim in slišim glas na drugi strani slušalke, ki izreče: »Za sireno boste morali doplačati.«
Snejana se ovije v zlato, ki ji raste iz lasišča in v njem izgine.
_
Prevrtim spomin nekaj dni naprej. Zbudim se in objema me pot. Slabo mi je, zaradi vonja razkužila, ki se širi po prostoru. Dvignem roko in jo ovohavam, vonj njenih prstov je še vedno prisoten. Snejana, moja blaznost in moj propad.
»Nico!« zavpije mamičin glas ob postelji.
Sestra se nasmehne, počasi na nočno omarico položi lep krožnik in hladno žlico. Vendar ne morem, možgane mi kljuva spomin na prejšnje poletje.
Res ne verjamem, da sem živa. Mine pol leta in počasi začnem verjeti. Življenje se zdi kot televizija, skoraj se mi zazdi da ga res živim.
Počasi pozabljam, postajam srečna.
_
Vrata se odprejo in v čajnico vstopi vonj žlahtne kovine. Po prostoru se razlije tišina, ki teče iz lepega zlatolasega dekleta s pariško modrimi očmi. Lep porcelanast obraz z okroglimi, ženstvenimi ličnicami. Na ustnicah je rdečilo, trepalnice iz umetnih surovin, poteze na obrazu so izklesane s čopičem. Usede se na stol, ki ga je čuval zanjo.
Ure se utopijo v pogovoru in čas se razlomi.
Prevrtim nekaj ur naprej, ležim na njegovi postelji in krvavim. Kri se širi čez belo posteljnino in zdi se mi, da sem to že doživela. Takrat se mi možgani odprejo kot vzburjena vrtnica in v glavo prileti spomin.
Snejana mi v trebuh zabode nož in izgine. Ovita je v svoje zlate lase in izginja iz mojega spomina.
Vsakič, ko kdo vstopi vame krvavim. Način vstopa ni pomemben, z udom ali nožem. On je v kopalnici in verjetno bo jezen, ko bo videl krvav madež. Vendar res ga nisem uspela preprečiti, ko je bil v meni je drgnil ob neko rano. Odprl jo je. Vedno jo najde in odpre. Vendar, ko je celo tvoje telo prekrito s krvjo se vaginalno krvavenje zdi zanemarljiv dogodek. Pogledam rano v trebuhu, zdi se tako oddaljena kot ona. Da, še vedno je prisotna, vendar jo vse slabše vidim.
Snejane od tistega poskusa umora ni videl nihče.
Popravim se v ogledalu, si počešem zlate lase, popravim barvno lečo in napudram nos. Ličilo na ustnici je popolno vendar iz dolgčasa nanesem še en sloj. Slišim kako zapre vrata kopalnice in hitro z odejo prekrijem madež.
Bile so govorice, da je nekoč spal z njo, vendar nikoli ne bom zares vedela. Ko je bil v meni in je na moje ustnice položil svojo dlan sem vohala njene prste. Vzburjenje je bilo dvojno.
»Nekam oddaljena si.« reče.
Odkar me je zabodla sem otopela, vendar ta otopelost rojeva neko nenavadno srečo. Namreč, ko umreš in nekaj mesecev dvomiš, če sploh resnično živiš je vse tako nepomembno. Včasih mislim, da sem samo duh, ki vstopa v življenja ljudi in potemtakem ne nosim nobene odgovornosti za svoja dejanja.
Spomin na tisto poletje začne kljuvati, zato moram čim prej zapustiti njegovo stanovanje. Odhajam, oddaljena sem.
Prepustim se spominu.
_
Mamica me gleda v ogledalu. Zunaj diši po morju, vročem betonu in krvavih galebjih kljunih. Gledam se in občutim gnus.
To je prvinski gnus, ves gnus, ki ga občutim in vsak gnus, ki ga občutim. Gnusi se mi tisti odsev.
Rjavi lasje, rjave oči.
Mamica gleda moj odsev.
Jaz gledam mamičin odsev, ki je tako grozljivo podoben mojemu odsevu.
Tega ne morem razložiti ampak v tistem trenutku se odseva združita. Prisežem. Njen obraz se dvigne in zmeša z mojim.
Tako boli. Prosim imejte me radi, nisem takšna kot ostali. Nisem odsev odseva. Želim, da vstopijo galebi in mi požrejo obraz. Požrejo te rjave oči in izpulijo lase. Vsaka hčerka je podobna mami, vsak sin očetu, vsaka umetnina umetniku. Nič ni izvirno in to me žre. To je gnus, ki požira moje srce.
Ampak takrat se pojavi ona. Takrat se zgodi alkimija in rodi se zlato. Ona ni podobna ničemur. Takrat se kot astronavt od svojega planeta tudi jaz oddaljujem od svojega gnusa.
_
Če želiš nekoga resnično ljubiti mu moraš pustiti da te odpre z nožem in prodre v tvojo notranjost. Snejana je to razumela narobe.
Zmenjeni sva pri meni doma, vendar ona nikoli ne pride. Vzamem nož in si ga zabodem globoko v trebuh. Vzamem telefon in pokličem rešilce.
Kot astronavt se oddaljujem od sebe. Tudi če preživim vem, da nikoli več ne bom ista. Alkimija je znanost, ki spremeni nižje kovine v zlato. Alkimija ne pozna poti nazaj.
_
Prisegla bi, da sem danes v gledališču videla Snejano. Imela je tiste zlate lase in temno modre oči. Vendar deček s katerim spim, pravi da Snejane ni videl odkar sem se zabodla v trebuh. Torej ne more biti Snejana.
Vendar je, čisto ista je. Otopelost se konča, spet jo ljubim in to me spet razjeda.
Prevrtim nekaj mesecev naprej. Nova predstava v gledališču in ona spet sedi na zadnjem sedežu.
_
Prevrtim še nekaj mesecev in še in še in še in še in še in še …. Vedno znova se vrača nazaj v gledališče.
Vendar sedaj vem, da ni ona. Zgolj lep deček je, star 17 pomladi in z lepimi noži v črni usnjeni torbici.
Predstavi se kot Lucifer.
_
Prodre vame in pričnem krvaveti. Nisem več astronavt in vse bližje sem planetu gnusa. Vračam se, otopelost se je končala
Pričnem kričati in iz očesa mi pade pariško modra leča. Potem še druga. V ekstazi me prime za lase in iztrga zlato lasuljo. Razočaran odpre usnjeno torbo in mi v srce zabode tisti mrzli nož.
Tema, mrzla prst.
Alkimija ne pozna poti nazaj.
27. Avg 2011
Prisegel bi, da me gleda. Da, ravno ta trenutek. Moj obraz je gladek
in svež; videl sem ga v ogledalu, z dolgimi svetlimi lasmi in tistim
grozljivim nosom. Razbil sem ogledalo, da bi se dotaknil tistih lepih,
svilenih las. Pod njimi je bilo nekaj ostrega, ranil sem se. Rogovi.
Mislim, da blodim. A neprestano mi sledi, pojavi se kot misel in misel
preraste v senco. Naenkrat imam dve senci, svojo in njegovo … Ampak
njega nikoli ni. Da, tam je njegova senca, njegov odmev, vendar ni
telesa. Prisegel bi, da mi sledi.
Zadnjič sem stal v kuhinji in na rezino kruha mazal borovničevo
marmelado. In takrat sem ga videl, da: iz oči v oči. Gledal me je in
jaz sem ga gledal nazaj. Vendar – ni ga bilo. Bil je na drugi strani
zavese, dotaknil sem se zraka in ta je bil trd. Kot da me gleda čez
nevidno ogrinjalo, čez nevidno platno.
Z rogovi se me dotika, ko spim, in vstopa vame.
Izstopil sem iz avtobusa in ga videl v megli – dolgi svetli lasje in
lepi prezir v očeh. Najbrž sem zblaznel.
***
Gospodična prihaja ob torkih, četrtkih in sobotah. Vedno pride dve uri
kasneje, kot je predvidevala in jaz vedno zamudim, ker izgubim občutek
za čas. Ni ji všeč, če ji ukažem, kaj naj obleče, češ da je ta fasada
vse, kar ima, in mora biti zato torej njena kreacija (čeprav želi, da
kreacijo opustošim).
Vedno lepša je in vedno raje me ima. Vendar takoj ko se pojavi,
začutim, da ni sama. Za njenim hrbtom opazim platno in če se res
potrudim, vidim skozi. Prozorno platno prikazuje njega, sam sedi v
dvorani in iz lasišča mu raste jekleno rogovje. Zaničljivo se
nasmehne, čeprav je v vsem slabši kot jaz. On je dvo-dimenzionalna
slika, pošast brez človeške širine. A se vseeno smeji, ker ve, da s
tem lomi navidezno celoto, ki se želi zaceliti v meni. Da, zdaj vem.
Najbrž ga pripelje s seboj; hoče, da gleda. Ko proti večeru želi
odstraniti mojo roko z njenega belega vratu, se predstava konča.
Gospodična ugasne platno in se odpravi na avtobusno postajo; skoraj
vedno zamudi.
Vendar vmes se zgodi nekaj čarobnega: gledalec za platnom in jaz se zamenjava.
_________________________________
Ko je bil osamljen, je zavil v zapuščen kino v jedru mesta. Lutki, ki
jo je pravkar opustošil, je ukradel steklenico absinta, da bi bila
zastrupitev dvojna. Naslov filma je vedno isti in vedno se vrača na
ponovitve. Včasih se mu zdi, da vsakič, ko je osamljen in pod vplivom
absinta, vrtijo ta film.
V njem lep zlatolas deček z borovničevo marmelado namaže kos kruha, na
avtobusni postaji pobere bledo deklico in jo grobo pofuka.
Pornografija je najbolj varna oblika spolnosti za telo, vendar najbolj
uničljiva za dušo (ker zlatolasi deček dobro ve, da si sam v dvorani,
da že več let opazuješ njegovo življenje in njegove blede deklice in
da bo nekoč prišel trenutek, ko se bosta srečala na poti do
pokopališča).
Začel jo je daviti, in ko se je upirala, jo je udaril. Nasmehnila se
je in ga poljubila, zgrizel ji je ustnico. Omamljen je zaspal in se
zbudil, ko je deček odvrgel gumico. Naenkrat ga je gledal, da,
zlatolasec na ekranu ga je jezno gledal in s pogledom naslavljal
njegovo dušo.
Ve, da si ga želi, in ve, da ga zaničuje.
Iztegne roko iz platna in ga spremeni v film.
***
“Nekaj ti raste pod lasmi,” se ob božanju las zgrozi deklica. Kmalu
pozabi, se nasmehne in odpravi na avtobus. Platno za vedno izgine.
